Nadležna ljubezen
Žanr | družbeni roman, psihološki roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Daša Perme Jurjavčič |
Ključne besede | Družinsko nasilje, Družinsko življenje, Matere, Matere in hčere, Moški in ženske, Neapelj, Smrt |
Mama mi je zlezla pod kožo
Nadležna ljubezen je leta romaneskni prvenec (1992) italijanske avtorice, ki ustvarja pod psevdonimom Elena Ferrante. Avtorica, podobno kot v svojih kasnejših delih, že v Nadležni ljubezni raziskuje zapletene družinske odnose. Amalio so našli utopljeno. Njena najstarejša hči Delia se vrne v rodni Neapelj, da bi odkrila, kaj se je zgodilo in s tem sproži plaz spominov. Čeprav sta bili z mamo v zadnjih letih odtujeni, je vez med materjo in hčerjo močnejša kot se sprva zdi. In tudi kompleksna. Skozi hojo po materinih stopinjah se Delii razkrivajo najtemačnejše družinske skrivnosti. Mamo in tri hčere je zaznamovala posesivnosti in nasilje očeta slikarja. Karakterno neukrotljiva Amalia v patriarhalni družbi Neaplja presega materinsko vlogo, ki ji je bila dodeljena. Šušljalo se je o njeni aferi z gospodom Caserto, o njeni koketnosti in spogledljivosti. Pred nami vznikne lik Amalie v modrem kostimu z vranje črnimi lasmi, femme fatale v okolju, kjer je pristen glasen ženski smeh nekaj prostaškega, prepovedanega. Delia stik z materjo doživlja sunkovito, telesno in čustveno. Prisiljena se je soočiti z lastnimi notranjimi konflikti, ki izhajajo iz neapeljskega obdobja odraščanja. A lastna prepričanja, želje in frustracije lahko s spomini manipulirajo. Drobci njenih otroških dni se izkažejo za tovarno laži. Meja med preteklostjo in sedanjostjo se zabriše vzporedno z zlitjem identitet matere in hčere. Elena Ferrante v mojstrsko spisanem pretresljivem psihološkem trilerju odpira rane načete človekove psihe ter razkriva razloge za njihov nastanek. Leta 1995 je bil po knjižni predlogi leta 1995 posnet triler L’amore molesto režiserja Maria Martoneja.
Objavljeno: 03.12.2023 10:43:54
Zadnja sprememba: 13.09.2024 14:27:18
Preveč je bilo zgodb o njenih brezmejnih, drobnih posebnostih, zaradi katerih se je zdela nedosegljiva in zaradi katerih so v zunanjem svetu po njej hrepeneli vsaj toliko kot jaz. V nekem obdobju sem si rada zamišljala, kako ji odgriznem tisti posebni prst, ker nisem zbrala poguma, da bi ustom stare singerice ponudila svojega. Mami sem hotela s telesa izbrisati tisto, kar mi ni bilo dano. Tako se ne bi nič več izgubilo ali se oddaljilo od mene, ker bi bilo tako ali tako že vse izgubljeno.
Zdaj, ko je umrla, ji je nekdo spraskal proč lase in ji izmaličil obraz, da se je skladala z mojim telesom.
(str. 84)