Kralj se prikloni in ubija

Devet esejev Herte Műller razgrinja svojski in umetniško zelo bogat svet te romunsko-nemške pisateljice, Nobelove nagrajenke. Zbrana besedila delujejo kot močan koncentrat, pokušina, kratka poglobljena samopredstavitev ali skrbno izdelana izložba avtoričinega izjemno kompleksnega sveta. Eseji so večinoma nastali na podlagi predavanj Herte Műller na različnih univerzah, v njih se prepletata dve veliki tematski področji: jezik z literarnim ustvarjanjem in osebna življenjska zgodba z življenjem pripadnice nemške manjšine v Romuniji za časa Ceausescujeve diktature in po emigraciji v Nemčijo. Iz besedil zadiha vse zlo diktatorskega političnega režima, preganjanja, psihološkega mučenja, vohunjenja, represije, večkratne zaznamovanosti avtorice, njeni stavki oživljajo umore mladih ljudi, prikazane kot samomore, zaslišanja, mučenja, fizična ponižanja … Ta strup v avtorici po emigraciji v Nemčijo in primerjavi romunskih življenjskih razmer z nemškimi, butne na površje kot neustavljiv pekoč in uničujoč vulkan, kot “blodnje v glavi”, s katerimi je težko živeti. Kljub temu, da je avtorica marsikatero romunsko zlo ubesedila v svojih romanih, je v njej ostalo veliko žgočih skal, ki jih je enostavno pogoltnila, ker je bilo njeno trpljenje tako ekstremno in metode režimskega mučenja tako bizarno, da se je bala obtožbe, da si stvari izmišlja. Drobci teh zamolčanosti so zaživeli v esejih obravnavane knjige, ki pogosto pojasnjujejo ozadje nastanka posameznih avtoričinih literarnih del. Ko Herta Műller govori o pisanju in o jeziku, ubesedovanje razgradi na osnovno, na besedo in molk, govori o resničnosti, ki se besedam izmika, o zamolčanem, o dvojezičnosti, materinščini, o etimološkem in kulturno pogojenem izvoru besed, rekel in drugih jezikovnih pojavov, o različnosti verbalizacije resničnosti v različnih jezikih …

Jezik Herte Műller je tudi v esejih zelo slikovit, poetičen, v besedilu se pojavljajo tudi odlomki njenih pesmi. Poetičnost pogosto ustvarja močan kontrast s krutostjo vsebine, kar je še dodatna prepoznavna posebnost pisanja Herte Műller. Njeno izražanje je pomensko izredno močno, bogato in izvirno, besede so kot niz simbolov, pokrovi, pod katerimi se skrivajo zgodbe/zaznave osebne intimne preteklosti (npr. podoba voščenih lutk, ki jih avtorica srečuje v nemških trgovinah, postane simbol za njene umorjene romunske prijatelje, svet je panoptikum – hkrati cirkuška arena in muzej voščenih lutk …).

Eseji so nastajali več let in kot samostojna besedila, zato tudi zahtevajo poglobljeno, počasno, tudi večkratno branje. Dodatno privlačnost besedila ustvarjajo tudi številni kontrasti: Nemka v Romuniji, želja po svobodi in represija, podeželje in mesto, molk in beseda, minljiva doživetja in zaznave proti zapisani besedi … Plast za plastjo bomo preko napisanega razkrivali zunanje dogajanje, čutne zaznave, racionalne sodbe in prežali na tisto, kar je morda nerazumljeno ostalo med vrsticami, pri Herti Műller  namreč Povedat vse pomeni: vse, kar se da povedati z besedami (str. 55).