Nedosegljive sanje: v sistemu rejništva in ustanov

Kot majhno dete z nasmejanim obrazom sem stekla v sobo k Daniju in mu razložila, da sem noseča. Moje veselje pa ni dolgo trajalo, saj mi je mrtvo hladno odgovoril, da tega otroka ne bom rodila, ker ga on noče. To je bil še hujši hladen tuš, kot tisti dogodek z Martino, ki je še vedno ostal nekje v meni. V tistem trenutku sem se jasno postavila zase in mu odgovorila, da bom tega otroka rodila, ker ga jaz želim roditi in da zaradi mene on lahko takoj odide iz mojega življenja – toda otroka bom imela. Odšla sem iz sobe in zaključila pogovor. Rekel ni nič. (str. 50)