skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Ko sem te rabila, te nikoli ni bilo: avtobiografija nekega kirurga

Žanravtobiografski roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2025
Založba
Spremna beseda Matej Cimerman
Zvonka Zupanič Slavec
Ključne besede avtobiografije, Medicina, Slovenski zdravniki, Spomini
Število strani

250

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Pričevanje o času, stroki in človeku za skalpelom.

Knjiga ni le osebna izpoved vrhunskega kirurga, temveč zrelo in pogumno pričevanje o zdravništvu kot življenjskem poslanstvu. Avtor, dr. Stane Repše, eden ključnih utemeljiteljev sodobne abdominalne in transplantacijske kirurgije v Sloveniji, skozi spomine razpira notranji svet poklica, ki zahteva popolno predanost, natančnost in etično trdnost – pogosto tudi na račun zasebnega življenja.

Avtobiografija niza spomine, razmisleke in pripovedi, ki se prepletajo okoli kirurškega poklica. Bralec skozi osebne zgodbe vstopa v operacijske dvorane, kjer se odloča o življenju in smrti, ter spoznava vsakodnevne dileme, odgovornost in pritisk, s katerimi se soočajo kirurgi. Avtor odkrito piše tudi o napakah, dvomih in trenutkih nemoči, kar knjigi daje izrazito človeško razsežnost in jo oddaljuje od idealizirane podobe zdravniškega poklica.

Pomemben del pripovedi je posvečen Repšetovemu otroštvu in odraščanju v času druge svetovne vojne, ki je močno zaznamovalo njegovo osebnost. Kljub težkim razmeram je že zgodaj vedel, da želi postati kirurg, in tej odločitvi je z vztrajnostjo sledil skozi študij medicine, prve asistence in samostojne operacije. Bralec tako ne spremlja le razvoja medicinske kariere, temveč tudi osebno zorenje posameznika, ki je svoje življenje v veliki meri podredil poklicu. Knjiga ponuja tudi dragocen vpogled v razvoj kirurgije v Sloveniji. Avtor primerja domače razmere s tujino, kjer se je dodatno izobraževal, ter pokaže, kako so se znanje, tehnologija in organizacija dela postopoma spreminjali. Ti deli bodo še posebej zanimivi bralcem, ki jih zanima zgodovina medicine, pa tudi širši javnosti, saj razkrivajo ozadje zdravstvenega sistema, ki ga pogosto poznamo le z vidika bolnikov.

Posebna vrednost knjige je v pripovednem tonu. Repše piše jasno in neposredno, ne izogiba se samokritiki in osebnih opazk. Zaradi tega je branje kljub zahtevni tematiki tekoče in dostopno. Knjiga ne nagovarja zgolj zdravstvenih delavcev, temveč vse, ki jih zanima, kaj pomeni živeti s poklicem, ki zahteva popolno predanost. Gre za kakovostno, avtentično in razmišljujoče delo, ki bogati razumevanje slovenske medicine, njene zgodovine in ljudi, ki so jo soustvarjali. Bralcu ponuja poglobljeno bralno izkušnjo, ki ostaja v mislih še dolgo po zadnji strani.

Vsak mlad kirurg rad operira, nekateri se kar pulijo za vsako operacijo. Nekega dne je medicinska sestra, inštrumentarka, iskala nekoga, ki bi mlajšemu specialistu asistiral pri nadkolenski amputaciji. Hitro sem se javil in se odpravil v operacijsko, kjer je kirurg dr. Borut Pirc, specialist že pet ali šest let, nogo očistil in pripravil polje za nadkolensko amputacijo. Noga je bila umita in ovita s sterilnimi kompresami ter pripravljena za poseg. Izpod sterilnih zelenih pregrinjal so gledali samo spodnji del stegna, koleno in del goleni. »Bi hotel ti narediti amputacijo?« me je vprašal mladi specialist. »Zelo rad,« sem mu nemudoma odgovoril, vedoč, da bo to moja prva amputacija. Ker sem nekaj amputacijam že asistiral, sem poseg kar dobro poznal. Poznal sem vrstni red in vedel, kaj moram narediti. Borut me je lepo vodil in amputacijo sem opravil. Ko sva prežagala stegnenico, je odrezana noga z značilnim topim, srhljivim zvokom padla na tla na pogrnjeno belo rjuho. Oskrbela sva žile in podvezala močan živec, nervus ischiadicus ga infiltrirala s ksilokainom, s posameznimi šivi približala muskulaturo stegna, vstavila dren, zašila defekt s šivi ter kožo in krn kompresijsko povila.

Takrat me je Borut strmo pogledal in izdavil: »Odrezala sva napačno nogo!«

(str. 21)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Ko sem te rabila, te nikoli ni bilo: avtobiografija nekega kirurga.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 48
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1