Pod istim nebom : potovanje mladega brezdomca od stradanja v Severni Koreji do rešitve v Ameriki

5,0

(1)

Žanr	spomini, življenjepis / biografija
Narodnost	korejska književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2016
Založba	Družina
Ključne besede	Družina, Življenje, Begunci, Junaki, Brezdomci, Vrednote, Preživetje, Kristjani, Rejništvo, Lakota, Spomini
Prevod	Andrej Turk

Število strani

290

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Mladi junak današnjega časa

Joseph Kim je rojen v Severni Koreji. Bil je star pet let, ko je deželo zajela huda lakota, zaradi katere je umrlo na milijone ljudi, med njimi tudi njegov oče. Mama in sestra sta, kot mnogo drugih, zbežali na Kitajsko. Jospeh se je znašel na ulici. Mali brezdomec je iz močne želje, preživeti, kradel in beračil. Doživljal je krivice, nasilje in razočaranja. Zelo si je želel nekaj spremeniti. Zbral je pogum in zbežal na Kitajsko. Tu se je srečal s kristjani. Zanimalo ga je, zakaj so tako drugačni od drugih ljudi. Bral je Sveto pismo, čeprav ni vsega razumel. V svoj dom ga je sprejela kristjanka in ga skrivala pred oblastmi. Uspelo mu je celo, da je kot eden redkih severnokorejskih beguncev odšel v ZDA. Naučil se je jezika in se vpisal na univerzo.

Prevod dela: Under the same sky. , 800 izv.

Prispeval(a): Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola

Ko sem potrkal na vrata, mi je odprl očim. Namesto da bi me vprašal, kaj se mi je zgodilo, in mi ponudil pomoč, me je nadrl, ker sem se vrnil praznih rok. Poskušal sem mu razložiti, da me je pretepel neznanec, a je iz mojih zatečenih ustnic prišlo le nerazločno momljanje. Kot da nisem bil še dovolj podplut, me je tedaj še on klofnil po obrazu, rekoč: “Kako si drzneš priti brez vsega!” Obrnil se je in me pustil stati pred odprtimi vrati.
Izpod oteklih vek so mi lile solze. Zakaj me je udaril? Saj sem šel vendar krast zanj in za njegovo hčer! Prepričan sem, da je njegov izbruh slišala tudi mama, a ni posredovala. Počutil sem se zapuščenega od vseh. Je bil kdo že kdaj tako zapostavljen in nerazumljen? Želodec se mi je krčil od lakote, pretepeno telo pa kljuvalo od bolečine.
Odvlekel sem se do svojega ležišča in poskušal zaspati. S krvjo pomešane solze se niso hotele ustaviti. Tisto noč sem obupal nad ljudmi. Biti ločen od svojih dragih je dovolj težko, biti od njih izdan in zapuščen pa še neprimerljivo težje.
Moral sem nekaj spremeniti. Moral sem najti drugačno življenje. (str. 179)