Jaka in Vane, zgodba iz osemdesetih

Virkov novi roman je spomenik nekim časom, tukaj osemdesetim, v katerih je odraščal; ko so fantje morali v vojsko takoj po srednji šoli, tam spoznavali sotrpine od drugod, nekatere vezi pa ohranili tudi po končani vojaščini. Roman je zato v dveh delih: prvi o pred in med vojaškim rokom po srečanju Jake in Vaneta, drugi o njuni povezanosti v odraslem obdobju. Vojsko služita v Sloveniji, prvi je bolj, drugi manj prilagodljiv, prvi bolj intro, drugi bolj ekstrovertiran, idealna dvojica pesnikov, upornikov. Veliko izvemo o literarnem gibanju takrat, slikarstvu, Goyi, glasbi, kar romanu doda zeitgeist z veliko mero sentimenta, s katerim zagotovo še vedno živi večina naše generacije. Jaka vstopi v vojsko, še ko je v vezi s Katjo. S časom, ki mineva v vojski, si ona najde drugega. Vane po drugi strani pa je svoboden; tako in drugače in tak kani tudi ostati. Zato si kmalu s svojim obnašanjem v vojski prisluži svobodo in odhod domov, medtem ko Jaka odsluži do konca, kazensko služi tudi na Kosovu v času političnega vrenja itd. Po pisateljevih besedah ima Jaka njegove poteze in biografske elemente. Gre za njegovo zgodbo in zgodbo vseh nas, za zgodbo prijateljstva, gre za duh časa, razmer, v katerih smo odraščali in se jih nismo zavedali, ker smo imeli toliko pomembnejših skrbi. Kako se izviti staršem, najti flet, punco, fanta, mogoče priložnostni seks, spoznavati druge, svoj izraz. Vsakemu je kdo ostal, vsak je koga izgubil, vsak je imel sanje, nekatere so postale resnica, nekatere niso. Nekatere je vse bolelo preveč. A bili smo mladi in marsikaj je bilo mogoče, zato sedaj, ko že vemo, kaj nam je ostalo, kaj pa smo izgubili, nazaj gledamo sentimentalni, melanholični, malce grenki, ranjeni, pa tudi hvaležni za nora doživetja, žurke, potovanja, svobodo, ljubezni, prijatelje. Pisava zgodbe je linearna, kronološka, vabi k srečanju s preživetim in zaokroža spomin v sprejemanju tudi slabih stvari.