Gospodič Dis in gospodična Es: božična pripovedka
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | francoska književnost |
Kraj in leto izida | Celje, 2006 |
Založba | Društvo Mohorjeva družba |
Prevod |
Tadeja Petrovčič Jerina Katarina Arlič Leban |
Ilustracije |
George Roux |
Ključne besede | Božič, Orgle |
Jules Verne (1828-1905), francoski pisatelj, sicer pionir leposlovne znanstvene fantastike, se je v tej kratki zgodbi pokazal kot dober poznavalec glasbe, kar ne preseneča, saj je pisal tudi operne in operetne librete.
V središču dogajanja je izmišljen švicarski kraj Kalfermatt, katerega prebivalci so v pričakovanju božiča. Ker je njihov dolgoletni organist oglušel, je malo možnosti, da bo tokratna polnočnica ob spremljavi orgel.
Nekega dne se v kraju nepričakovano pojavi orgelski mojster in organist Efaran s svojim mehačem. Po popravilu orgel se Efaran loti zanimivega glasbena eksperimenta. Sestavi otroški zborček tako, da vsakemu otroku dodeli njegov “fiziološki ton” – skupaj sestavljajo nekakšno živo panovo piščal, ki naj bi skupaj z orglami zazvenela v nenavadni ubranosti. Dečku, pripovedovalcu te zgodbe, mojster dodeli ton Dis, njegovi prijateljici deklici Beti pa Es. Še dolgo po tem sta nosila naziva gospodič Dis in gospodična Es. Božični večer pa prinese presenečenje …
Gre za leposlovno miniaturo, pravi “pripovedni dragulj”, ki zaigra na strune bralčeve radovednosti in domišljije.
Objavljeno: 04.12.2015 12:51:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:44
Osem dečkov, med njimi tudi jaz, in osem deklic, med njimi Beti, se nas je postavilo nasproti v dve vrsti. In potem nas je mojster Efaran začel tako skrbno preizkušati, kot tega v času Eglisaka nismo nikdar doživeli. Odpreti smo morali usta, stegniti jezik, na dolgo vdihniti in izdihniti, mu na koncu grla pokazati glasilke, na katere bi bil s svojimi prsti najraje zabrenkal. Mislil sem, da nas bo uglasil kot violine ali violončela.