Dvigalo : (krajši roman)
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska književnost |
Kraj in leto izida | Maribor, 2011 |
Založba | Litera |
Ključne besede | Medosebni odnosi |
Kako varljiv je lahko občutek, da te nekdo brezpogojno sprejema. Tega v naravi ni.
V prvih petih poglavijih romana nas avtor vpelje v svet svojih petih literarnih oseb. Pred nami zaživijo: Tina (poslovna sedemindvajsetletnica), Viktor (ločeni direktor, uspešen poslovnež na pragu sedemdesetih), Dan (ležerni novinar v tridesetih), Irena (ločenka z dvema otrokoma in dvema službama) in Samo (računalničar in grafični oblikovalec, ki v svojih tridesetih živi z mamo). Nekateri od protagonistov se srečajo že v prvem delu romana, usoda pa vseh pet poveže, ko v petek obstanejo v pokvarjenem dvigalu velike poslovne stavbe, od koder jih rešijo šele v ponedeljek. Njihovo prisilno skupno bivanje se iz majhnega nesrečnega dogodka stopnjuje do bivanjsko ekstremne situacije, v kateri se spremeni razmerje moči med literarnimi osebami, ob esksistencialni ogroženosti pa se spremeni tudi njihova osebnost. Oseba, ki je bila v zunanjem svetu najmočnejša na socialni lestvici, postane najšibkejša, človek z na videz najbolj humanim sistemom vrednot, je notranje najbolj razkrojen. Roman, ki bralčevo pozornost v drugem delu ohranja s prevladujočimi dialogi in presenetljivimi obrati, nam ob primerjavi oseb pred in po okvari dvigala nudi številne iztočnice za razmišljanje o tem, kaj je v življenju bistveno, o razliki med videzom in resničnostjo in o vplivih različnih medosebnih življenjskih instalacij.
»Misliš, da je drugim ljudem kaj lažje kot tebi? Da so srečnejši in bolj zadovoljni? Samo nas poglej! Kakšna življenja pa imamo? Tri dni bomo zaprti v dvigalu, pa nihče ne bo niti opazil, da nas ni! Misliš, da je Dan kaj na boljšem kot ti, ker se šopiri in kaže lažno samozavest? Ali pa Viktor, ki nima v življenju ničesar razen svoje službe? Ali pa jaz, navzven zmeraj popolna, popularna, z množico prijateljev… Ti nekaj povem? To niso prijatelji, to so znanci. Ko se zvečer vrnem domov, v prazno stanovanje, sem ravno tako sama kot ti. Ko imam težave, ko mi je hudo, ko me je strah in ko bi se rada s kom pogovorila, nimam nikogar, ki bi ga lahko poklicala, na kogar bi se lahko zanesla, ki bi me razumel … Vsi smo osamljeni, samo da nekateri to pač bolje skrivamo kot drugi.« (Str. 117)