Otok : kriminalka

4,8
(10)
Žanrkriminalni roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaMaribor, 2018
Založba
Ključne besede Ljubezenski partnerji, Medosebni odnosi, Mišljenje, Smrt, Umori
Število strani

270

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Dve poglavji tridelno grajenega romana sta naslovljeni Skrivnost zaklenjene sobe. To je idejno jedro novega Demšarjevega kriminalno-detektivskega romana, način njegove postavitve. Sprožilo zgodbe je povabilo premožnega para srednjih let trem parom v kamnito vilo na otoku. Dva člena parov sta bila nekoč v prijateljskem odnosu z gostiteljico, tretji člen je v sorodstvenem odnosu. Kljub preglednosti njihovega skupnega druženja in čeprav je med gosti tudi kriminalistka Nika, pride do nepojasnjene smrti. Umre gostiteljičin brat. Je smrt naključna ali nasilna? Bi jo lahko sprožil kdo od zunaj, čeprav svojstvena lega kamnite vile to težko dopušča? Primer se zaradi pomanjkanja dokazov zapre, a je čez nekaj mesecev zaradi nenavadnega sovpadanja drugih dogodkov/smrti, s katerimi so povezani bivši dopustniki, spet v obravnavi.
Dogajalni prostori so otok, Gorenjska s Kranjem, Štajerska z Mariborom, Drava, Sava, posredno pa tudi tujina. Govorimo lahko o pahljačasti gradnji romana z zelo dobro podano psihološko motiviko. Vse literarne osebe – od glavnih do stranskih – so plastično upodobljene in prepričljive. Izvrstni dialogi nas popeljejo v bogato polifonijo doživljanja, čustvovanja in razmišljanja, ob tem pa razčlenjevanja zank, v katere se tako hitro ujame človekov um. Pogledati na stvar z drugega zornega kota, to je tisto, kar polaga na srce svojim sodelavcem inšpektor Vrenko. A ve, da bo vsak od njih pripomogel k sestavljanju mozaika po svoje, tudi z najbolj nenavadnimi razmisleki in napakami v razmišljanju. Dokler se primer ne razreši, je tudi neverjetno mogoče.
Vsevednega pripovedovalca v običajnem pomenu besede nimamo, lahko pa govorimo o prisotnosti kronista, ki z nevtralno držo zarisuje prostore, dogodke in občutja. Sicer pa se glediščne točke premikajo z ene osebe na drugo, kar poteka naravno in nemoteče, hkrati pa vznemirljivo, saj pripovedovalec vešče razpira živo tkivo sveta.
Otok ni poimenovan, a zdi se nam, da smo na njem že bili. Lahko ga razumemo kot metaforo zaklenjene sobe, a prav tako ne bo narobe, če rečemo, da je otok svet. Le kako zdaj po njem stopata 51-letni varilec Franc Vurnik in 58-letna kuharska pomočnica Ljudmila, zelo živo upodobljeni stranski osebi romana?

“Vera nudi neprimerno več. Mislim, da je umetnost odraz globoke vere. Največje umetnine niso nič drugega kot molitve, kot priprošnje k bogu in poklon neznanski sili, v primerjavi s katero smo ljudje manj kot nič.”

(str. 98)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Otok : kriminalka.

Kritike

(1)
Barbara Leban
Otok, trije pari, eno truplo, pa seveda glavno vprašanje: kdo je morilec? S tem se, na kratko, ukvarja najnovejši roman Avgusta Demšarja. Četudi avtor piše serijski tip kriminalke z inšpektorjem Vrenkom na čelu, ne bo prav nič narobe, če omenjenega kriminalista spoznate šele v njegovi deveti različici. Ker je namreč roman pisan tako, da ga lahko beremo in obravnavamo tudi kot povsem samostojno delo – kar je obenem že njegov prvi plus.

Poleg omenjenega inšpektorja je glavnina raziskovanja nenavadnega zločina na ramenih komisarke Nike, ki je po spletu naključij obenem tudi ena od ključnih prič tragičnega dogodka.
Prijateljica Pavlina jo povabi dopustovat v vilo, ki postane prizorišče zločina, ko Pavlinin brat Luka z balkona pade v morje. Nika ima to srečo, da je najbližje dogodku in vsem vpletenim, njena opažanja pa so kasneje v veliko pomoč pri iskanju storilca.

Ob predstavitvi dopustnikov: Pavline, njenega moža Paula, Nike in njene partnerice Klavdije, pa Manje in Jaroslava je Demšar izčrpen, a obenem prizadevno skrbi za to, da se tudi zgodba v napetem ritmu odvija naprej. V nadaljevanju romana mu k omenjeni šesterici uspe nevsiljivo vključiti še precej stranskih likov, bodisi potencialnih morilcev ali zgolj naključnih mimoidočih. Demšarjevi junaki so podobno kot že v prejšnjih romanih karakterno zanimivi, enako prepričljivo pa so prikazani tudi njihovi medsebojni odnosi, ki se ves čas krhajo in spet prepletajo ter s tem prispevajo k dinamiki zgodbe.

Pisatelj ima srečno roko tudi pri izbiri usodnega kraja: prostoren vikend ob morju na sicer neposeljenem delu otoka najprej deluje kot prijetno pribežališče, a ob nenadni smrti postane grozljiv in morast kraj, s katerega jo vsi želijo le še čim prej ucvreti. K dodatnemu suspenzu pripomore še dejstvo, da otok ostane ves čas skrivnosten oz. nepoimenovan.

Demšarja že iz prejšnjih romanov poznamo tudi kot nadvse natančnega pisca. V nasprotju z, denimo, ležernimi kriminalnimi romani Mete Osredkar, v katerih se še limone iz hladilnika uspejo odpraviti na krajši sprehod po kuhinji, pripoved Avgusta Demšarja ves čas ostaja strogo v okvirih preverljivega. Pisatelj je posebej natančen pri časovnih dejstvih; tako je vsako poglavje datirano, izjava ali prehojena razdalja časovno izmerjena in pogovor umeščen v prostor in čas. Saj razumemo: tajming je pomemben, posebej za detektiva, še bolj za morilca in najbolj za žrtev. A ob pretiranem poglabljanju v čas, ki ga literarni junaki potrebujejo za pot od Frankfurta do Maribora, od Maribora do Pirana, od Pirana do Portoroža, od trajekta do vile na otoku (in še bi lahko naštevali), bralci vendarle trpimo. Manj je več.

In če smo pri navezavah na Demšarjeve že napisane romane: ni naključje, da je umorjeni Luka po poklicu prav slikar, saj se Demšar – ali zdaj bolje kar Tomaž Zupančič – kot strokovnjak za likovno pedagogiko na področju umetnosti počuti domače. Muzeje, umetnike in slikarska dela lahko opazimo v Mrtvaškem plesu ali v Retrospektivi. Zelo podobno pa tudi v obravnavanem romanu slike odigrajo ključno vlogo kot dragocena zapuščina, ki lahko pohlepnemu človeku prinese precej bogastva, naivnemu slikarju pa prezgodnjo smrt.

Avtor očitno ne more spisati romana niti brez štajerske prestolnice, kamor nas popelje po dogajanju na otoku. Po nepričakovanem in nerodnem preskoku k dravskim meglicam Demšar do konca ne uspe več docela vzpostaviti tesnobne napetosti z začetka romana. Deloma tudi zato, ker med obema deloma zeva časovna vrzel. Prej suverena pripoved se ob preskokih med zdaj in pred tem začne krhati. Ločnica med obema deloma romana pa ostaja preostra tudi zaradi že omenjene nenadne spremembe dogajalnega kraja, s čimer se spremeni ritem pripovedi: namesto, da bi se sončile na otoku, vpletene osebe zdaj ves čas pohajajo med Nemčijo in Slovenijo, med Pohorjem, Ljubljano, Piranom in se nazadnje vračajo – kam drugam kot v Maribor.

A dve dodatni žrtvi in skrivnosten zapis v dnevniku vendarle ohranijo naše zanimanje vse do zaključka, do razkritja morilca torej, ki ga bralec z nekaj domišljije sicer lahko razkrinka že malce pred prizadevnimi kriminalisti. Je pa zato pot do razkritja posejana s številnimi dobro zamišljenimi situacijami in dogodki, ki na videz delujejo spontano, a se kasneje izkažejo za nadvse usodne.

Glavni motiv, ki žene storilca: okoristiti se s talentom umetnika (pa tudi njegovim siceršnjim premoženjem), je zanimiv in kakopak aktualen. Avtorju s tega izhodišča uspe zaplesti in kasneje razplesti roman, ki bralca kljub posameznim spodrsljajem drži v šahu do zadnje strani. Kar je nenazadnje tudi bistvo žanra, v katerem se Avgust Demšar z vsakim na novo napisanim romanom dokazuje kot prepričljiv in pozornosti vreden pisec.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 177
Komentarji: 0
Število ocen: 10
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 22

Morda vam bo všeč tudi