Dom dom

Žanrdružbeni roman
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2008
Založba
Ključne besede Domovi za starostnike, Medosebni odnosi, Staranje, Starejši ljudje
Število strani

227

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Staranje je ena najtežjih nalog v človekovem razvoju.

V literarnem delu se srečamo s številnimi starostniki in njihovimi življenskimi zgodbami v domu za ostarele, ki stoji tik ob Dravi. Vsi ti ljudje so nekoč opravljali različne poklice, bivali na različnih koncih Slovenije ali pa izven domovine, imeli svoje partnerje in družine, živeli bolj ali manj polno življenje, imeli svojo svobodo. Sedaj pa so se znašli v domu, ki ga sestavljajo tri stavbe – za življenjsko aktivne, dementne in nepokretne varovance. Bolj ali manj uspešno se skušajo vživeti v novo okolje, rojevajo se nove simpatije, zaljubljenosti, ljubezni, prav tako prihaja do nenaklonjenosti in odpora pri novih poznanstvih v ustanovi. V to zgodbo so vključeni tudi zaposleni – negovalno osebje in obe direktorici. V delu zasledimo tudi avtobiografsko noto, saj Partljič nastopa v vlogi pisatelja in poslanca državnega zbora, Zvonka Petroviča, ki pride na obisk k svoji priljubljeni profesorici slovenščine. Tako se srečamo tudi z aktualno politiko, brez katere očitno tudi v domu ne gre. Ob branju romana se lahko večkrat nasmejemo, saj Partljič kot ponavadi obvlada hudomušen in odkrit način opisovanja življenja, pove naravnost brez dlake na jeziku.

Glej tudi:

“Jaz, Lucija Germek, varovanka v Domu za ostarele, po svoji volji in čisti zavesti, poklanjam svoje telo po svoji smrti anatomskemu inštitutu oziroma medicinski fakulteti v našem mestu. Ker sem celo življenje poučevala dijake, želim, da moji organi in kosti tudi po moji smrti služijo študentom pri pouku. Tako bodo posmrtni ostanki imeli nekak smisel. Upam. S tovariškimi pozdravi! Lucija Grmek. (str. 78)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Dom dom.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 56
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2

Morda vam bo všeč tudi