| Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | norveška literatura |
| Kraj in leto izida | Hlebce, 2015 |
| Založba | Zala |
| Prevod |
Darko Čuden |
| Ključne besede | Bratje in sestre, Družina, Osebe z duševno motnjo, Otroci z motnjo v duševnem razvoju, Rejništvo |
Prvoosebni pripovedovalec v zrelih letih prazni družinsko hišo in kmalu od mladosti ostane le še malo oprijemljivega. Živi pa so spomini na sestrico Tone in zgodbo o gajbici pomaranč, ki je prišla čez kitajsko morje in postala njuna prva posteljica. Ob Tone sta v njegovih mislih tudi oče in mati ter tisti, katerim sta posvetila svoje življenje. V njihovem domu na podeželju južne Norveške so zatočišče našli Josef, mamin brat, od nesreče v otroštvu zaostal v razvoju, sicer pa po duši glasbenik in navdušen bralec z babilonskim stolpom knjig na nočni omarici, Jensen, nekoč nadarjen študent teologije, sedaj umaknjen v svoj svet in v pogovore z bogom, in Matiassen, zaznamovan s posledicami travmatične izkušnje, ki dneve preživlja sedeč na stolu pod starim jesenom. Starša nato v rejništvo sprejmeta še peterico bratov in sester, ki kmalu postanejo del družine. Pripoved gladko teče, vrstijo se drobni dogodki, vmes pa tudi usodni s tragičnimi posledicami, ko se čas ustavi in pomaga bližina sočloveka, ki ne zahteva ničesar, le čuti s teboj.
Objavljeno: 02.10.2015 07:32:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:59
“Tretjič so jih primerjali z živalmi. Prvič se je to zgodilo v poročilu, ko so ponje prišli iz stavangerskega skrbstvenega sveta, drugič jih je tako označil voznik avtobusa ob mlečni zbiralnici, tretjič pa izza oltarja sam birkeneški pastor. Pogled na Matiassna in brate in sestri in preprostega Josefa je porajal temeljno vprašanje, kaj pravzaprav pomeni biti človek. Mogoče je šlo za naravno reakcijo. Mogoče za naraven odgovor. V nekem trenutku jih je videl, v nekem trenutku je Oldervik videl samega sebe. In ni bil prepričan, kaj vidi. Oče je moral na dolg sprehod v dežju. Ko se je vrnil, ni rekel besede, unesel se je, odšel je na podstrešje uredit Matiassna. Pozneje je pogosto pripovedoval o tem dogodku z Oldervikom. Še vedno razburjen, pa vendar prizanesljiv, kot da je pri vsem skupaj šlo le za nesporazum. Seveda so ljudje. Seveda so sončni otroci. Bog jih je hotel take.” (str. 142–143)
