Velika žival samote

Žanrdružbeni roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2001
Založba
Ključne besede Mladostniki, Odnosi med spoloma, Sanje
Število strani

207

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Sanje, resničnost, normalnost in skrotovičenost

Velika žival samote je genialna in neverjetno tekoča pripoved z vrtinci, v katere nas vleče zaradi skorajda neverjetnega dogajanja v Adamovih sanjah in hkrati v resničnosti življenja celotne Adamove družine in okolice. Iz vrtincev se poskušamo vsake toliko izviti, a kaj, ko jih je toliko, da nas kar naprej vleče k dnu, ki ga predstavlja podlaga romana. Ta pa je podeželsko okolje, v katerem živi cenjena družina priznanega podeželskega zdravnika, ki naj bi bila najbolj normalna družina daleč naokoli. Kmalu ugotovimo, da temu ni tako. Oče, spoštovan zdravnik, se v kleti zdravstvenega doma predaja čudaškim in grozljivim eksperimentom, mama, nervozna, nezadovoljna in polna kompleksov, težko prenaša družino in prav tako samo sebe. Adam, štirinajstletnik, po prvem zbližanju z Evo, ki preživlja počitnice pri dedku Dominiku v vasi, in očetovemu nasilju beži iz realnega sveta v sanjski svet, ki pa se kmalu začneta med seboj mešati kot slana in sladka voda v eno samo motnost, v kateri ne vidimo prave resnice in ne vemo, kaj so sanje in kaj ne. Ko že mislimo, da so vsa dogajanja samo Adamove blodnje in sanje, nas nadaljnje branje vrže v zavedanje, da je pravzaprav vse res, da je celotno življenje družine skrotovičeno, spačeno. Oče poskuša Adama ozdraviti čudnih sanj, a ker je v njih prav on skupaj z Evo glavni akter, je ozdravitev na tak način pravzaprav nemogoča. Razplet zgodbe ponuja upanje, da bo še vse dobro, zlasti za Adama, morda tudi za Evo. Drevo, ki Adamu ponudi senco in zavetje pod svojo krošnjo je Evin dedek Dominik, stari pomorščak, vajen čudaštev tega sveta. Vsi, še zlasti pa mladi, odraščajoči ljudje, potrebujemo nekoga, na katerega se lahko naslonimo, nekoga, ki ne bega naokrog, ki ima korenine trdno zasajene v tla. To in zdrav razum je vse, kar potrebujeta mlad in star človek za kolikor toliko srečno sobivanje. To bosta po vseh dogodkih verjetno Adam in Dominik znala ceniti. Morda pride prav samo še slano jezerce za hišo, da se ne pozabi na potovanja in za družbo morsev, kadar jih potrebujemo. Ali oni nas. Svet, ki je tu in hkrati tam zunaj je svet, v katerem nikomur ni treba ostati popolnoma in boleče sam.

Ko je sobo razsvetlil blisk, sem ob steni za njim zagledal črne kipe afriških bogov, o katerih so govorili skoraj vsi na vasi, čeprav jih je redko kdo videl. Bilo jih je dvanajst, stali so drug ob drugem, vsi visoki dva metra, z dolgimi nosovi, štrclji namesto rok, nekateri z dojkami, drugi s štrlečimi penisi, vsi z velikimi belimi očmi, ki so me strogo opazovale. Kapitan Dominik je sedel pred njimi kot prevajalec njihovih misli, kot posrednik med morjem večnosti in otokom nemira. Začutil sem, da ti bogovi poznajo tudi najmanjše skrivnosti in da nimajo radi, če se pred njimi kdo spreneveda.
“Sanje,” sem rekel. “Mučijo me zelo hude sanje.”
Nekaj časa je v sobi visel napet molk. Tudi zunaj je zavladala nenavadna tišina; kot da nevihta zajema sapo, ali kot da grom čaka na dedkov odgovor, da ga ne bi nehote preglasil. Dvakrat se je zablisnilo, ne da bi zagrmelo, in med obema bliskoma sem videl, da napeto čakajo tudi bogovi. Očitno je vse – narava, bogovi, moja duša – hotelo slišati, kaj bo rekel dedek Dominik.
Naposled je z gibkim udarcem mezinca odfrcnil pepel.
“Ko sem zapustil morje, sem mislil, da bo na kopnem drugače. Zdaj vidim, da je enako. Na morju marsikdo pade s krova po nesreči. Marsikdo pade po načrtu koga drugega. Kapitana zanima samo ena stvar. Človeka, ki se utaplja, je treba rešiti.”
Sledil je trenutek tišine, potem je zabobnel grom in v svetlobi bliska se mi je zdelo, da se bogovi smehljajo.
(str. 64-65)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Velika žival samote.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 190
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi