| Žanr | družbeni roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Koper, 1989 |
| Založba | Lipa |
| Prevod |
Rado Bordon Viktor Bravar |
| Ključne besede | Izseljenci |
Z literarnim prvencem Materada, ki je prvič izšel leta 1960 pri znani italijanski založbi Mondadori v Milanu, je Fulvio Tomizza, rojen leta 1935 v vasici Juricani-Giurizzani v fari Materada pri Umagu (umrl v Trstu 1999), opozoril, da se je pojavil nov, nadarjen in obetajoč pisatelj.
Roman posveča svoji istrski zemlji in njenim ljudem: tistim, predvsem Italijanom, ki so po letu 1945 odšli v Italijo kot tudi vsem tistim, ki so ostali in novim prišlekom.
S tenkočutnostjo nam avtor približa obdobje po letu 1945, ko se je Istra, ranjena zaradi posledic vojne, osebnih sporov, zamer in maščevanj med Italijani in »Slavi«, razmer, ki jim je bil avtor sam priča, morala ločiti od Trsta. Pred nami so stiske istrskega človeka, njegova bolečina in nemir ob novih časih, ki so mu tuji. Ljudje so polni dvomov in notranjih bojev, ko razmišljajo ali naj zapustijo zemljo, ki jih je rodila in gredo v negotovost. Vsa knjiga diši po trpki grudi, po požetih poljih in ljubezni do skromnega vaškega življenja, izgubljenega za vedno.
Objavljeno: 19.12.2014 12:14:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:43
Bortolov odhod iz Juricanov je bil za nas nekaj takega, kar se dogaja takrat, kadar neka ovca najde odprtino v živi meji in se skoznjo požene na sosednje polje, medtem ko vse druge ob tem izgubijo glavo, tako da zapustijo tam vse in zdrijajo za njo.
Istrska mesteca so se praznila dan za dnem, še posebno tista ob obali; prešlo nam je že kar v navado, da smo v teh dneh gledali iste majave tovornjake, ki so, oboloženi z revnim pohištvom, zapuščali Umag in Buje ter se usmerjali proti Trstu. Le komu bi bilo kdaj prišlo na misel, da se bo nazadnje zganilo tudi podeželje?
Kakor kaže, je zadeve vsakdo urejal na skrivnem; in kar naenkrat je eksplodirala bomba: odhajali so vsi. …
Bilo je, kakor da se usipa toča; ljudje so bili videti drugačni. Tast ni odhajal, če ni odhajala tudi hči; zet se je znašel nasproti trem ali štirim, ti pa so pritisnili nanj, tako da se je nazadnje moral sprijazniti z usodo; in takrat so se za odhod odločili tudi starši in bratje.
