Pasji dnevi

Ljubljana, LUD Literatura, 2019

Št. strani: 226

Prevedla: Diana Pungeršič

Zbirka: Stopinje
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: slovaška književnost

Notranji viharji in realne štale

Dušan Mitana (1946 – 2019) je znan in priljubljen slovaški avtor, v nekaj letih pred smrtjo so bila ponovno izdana vsa njegova dela; v knjižni obliki so začela izhajati v sedemdesetih letih 20. stoletja. Pasji dnevi sta dve njegovi zbirki novel, poleg naslovne, ki je prvič izšla leta 1970, še zbirka Nočna poročila (1976); kljub temu, da sta zbirki izšli v času železne zavese in gre med vrsticami pogosto za provokativno pisanje, ni aktualnost pripovedi danes nič manjša. Vseh skupaj je zgodb dvajset, ki pa se jih lahko prebere na dušek (kar sicer ni priporočljivo, saj bi bilo škoda spregledanih tančin): glavni protagonist, večinoma prvoosebni pripovedovalec, je skozi vse zgodbe nekako isti; v prvem delu je še mlad, nezrel, živi in hodi po robu, pogosto v družbi z marginalci in alkoholom, zapleta se s tujci, kar naprej se mu kaj dogaja, sploh v lastni glavi, npr. asistira pri samomoru,seksa z neznanko v tramvaju, ubije psa...; v drugem delu je nekoliko starejši, včasih je poročen, ima družino ... In prav zaradi njega, permanentnega moškega lika, teče branje nemoteno, saj avtor nepopustljivo ohranja napeto-bizarno vzdušje; včasih spomni na Bukowskega v njegovi najboljši izvedbi. Tako se ni potrebno pri vsaki zgodbi prilagajati novim akterjem, novim okoliščinam, novim vsebinam, kar marsikaterega bralca sicer odvrača od branja kratke proze. Z miselnim ali pripovednim tokom Mitanovega direktnega, brezkompromisnega in samoironičnega pripovedovalca se bralec zlahka poistoveti, pa čeprav se njegovi liki znajdevajo v absurdno bizarnih situacijah, včasih tudi nadrealističnih; nekatere zgodbe so (postmodernistične) mojstrovine. Temeljito sliko o avtorju in njegovem delu izriše prevajalka v izčrpni spremni besedi.

Odlomek iz knjige

Včasih si želim, da bi prišla vojna ali potres. A ne prideta ne vojna ne potres, nič, nobenega pretresa od zunaj, ki bi utegnil biti zame odrešitev, saj bi utelmeljil notranjo vojno, notranji potres, ki me očitno neodvisno od zunanjosti žigosa kot norca. Ja, že več ljudi me je zmerjalo s shizofrenikom. Priznam, da imajo tisti, ki ne vidijo ali nočejo videti, da jih pogublja notranja vojna, po svoje prav, ko sovražijo človeka, ki trpi na videz neutemeljeno, pravico imajo, da je v njihovih očeh igralec, traged, mazohist; obsojajo ga, da to počne samo zato, da bi nase pritegnil pozornost. Ali pa ga zaprejo v norišnico, a ko jih vprašamo, zakaj ga sovražijo, med svojimi argumenti zagotovo nihče ne bo navedel, da je motiv za sovraštvo strah pred resnico, da je njihovo sovraštvo le obrambni mehanizem, nihče ne bo priznal strahu pred tem, da so čisto enaki kot tisti, ki so ga dali zapreti.

(51)

Glej tudi

Dušan Mitana o svojih knjigah

Ključne besede: POSTMODERNIZEM, ODNOSI, ALKOHOL

Prispeval/-a: Veronika Vurnik Škrabec, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 20.3.2020 19:40:55
Zadnja sprememba: 25.4.2020 16:22:51
Število ogledov: 1228