Prasec pa tak

Ste si zaželeli iskrivega humorja, pronicljive avtoironije, radoživosti in boccaccevskih atmosfer? Zbirka petih kratkih zgodb Lucije Stepančič nudi vse to in še veliko več. Že v prvi zgodbi se preselimo v Benetke Casanove, po vijugastem izletu po Toskani v drugi zgodbi zapustimo Italijo in se premaknemo v odmaknjen jesensko deževen kraj v slovenskih hribih, pa v Ljubljano in Kranj … Zdi se, kot da hkrati potujemo tudi po pokrajinah ljubezni – za na videz samo radovedno radoživimi “pogledi čez plot” se nam naenkrat razkrije razvejana pokrajina ljubezenskih gora in prepadov, zavitih nepredvidljivih stran poti in nepremičnih goltajočih močvirij nemoči, vrtincev občutkov krivde in uničujoče pasivnosti. Avtorica namreč ubeseduje škripanje partnerskih odnosov, škripanje postelj zunaj stalnih ljubezenskih zvez, škripanje ljudi v odnosu do samih sebe. Pred nami je paleta različnih ljubezenskih situacij: mlad par ob desetletnici poroke, ljubimca na skupnem vikendu, neprostovoljni skoraj ločenec na službenem izletu, zapuščena ljubica, ki se predaja prešuštnim erotičnim razmerjem v osamljenem hribovskem kraju, nepapirnata bigamija na koncu slepe ulice, ločenec, ki ljubici prikriva svojo zakonsko preteklost … Pripovedovalci so vedno prvoosebni, moški ali ženske, kruto iskreni do sebe in v molk pogreznjeni do partnerjev – prevarani, ki varajo, zapuščeni, ki nerazumljivo zaljubljeno čakajo, da se bivši partner vrne, in med tem prikritim čakanjem varajo ožje in širše sorodstvo, partnerja in partnerice. Največkrat pa prevarajo svoje predstave o popolni ali vsaj sprejemljivi ljubezni, v pričakovanju čudežne razrešitve nezadovoljujočih zvez razosebijo sami sebe in partnerje. Zdi se, da tok razosebljanja valovi skozi vse zgodbe, glavna pripovedovalka je lahko razosebljena do te mere, da ostaja neimenovana (Oktober je, Film noir). Stalnica zgodb sta literarni osebi Magda (tako kot njena mama) in Edo (tako kot njegov oče), tako da se bralec lahko poigrava tudi s sestavljanjem mozaika vseh oseb iz posameznih zgodb v večjo zgodbo. Avtorica očara tudi z zelo tekočim in naravnim jezikom, neposrednim in neobteženim z zapletenimi metaforami, tu pa tam prijetno začinjenim s kakšnim neologizmom (npr. magdističen) ali zanimivimi primerjavami (npr. službeni izlet kot šolski izlet). Knjiga o številnih (ne)srečnih ljubeznih in telesnih razmerjih z nepričakovanim magdističnim koncem.