Lainšček je eden naših bolj plodovitih in prepoznavnih avtorjev. Prepoznaven tudi po tem, da je njegov opus zelo raznolik in da je v njem velik razpon, tako žanrski kot glede dogajalnih krajev. Njegove pripovedne tehnike segajo od bolj tradicionalnih, recimo precej verističnih Peronarjev, do tradicionalnih pojmovanj romantičnega genija, katerega lepa duša je seveda skregana s stranjem stvari, tudi zato, ker je svet iz sklepa spahnjen, tak primer je recimo Namesto koga roža cveti, roman o zli ciganski sreči in neizbežnosti usode. Roman Raza je spisan v tehniki precej radikalnega modernizma, tudi sama kompozicija je bolj asociacijska in disperzna, pripovedni glasovi pa se izrivajo in prekrivajo, Grinta je roman o obstrancih in njihovih medsebojnih preigravanjih, ki so hkrati poigravanja avtorja z bralcem; takšni naratološki premetenosti rečejo metafikcija in jo nekateri enačijo s proznim postmodernizmom, čeprav je en od pojmov literarno-teoretski in drugi literarno-zgodovinski in nista sinonima, nista sopomenki. Vprašanje je bilo, kar bo Laiščkovo pisanje zavilo potem, ko bo prehodilo vse dotedanje smeri, in eden od mogočih odgovorov, ki se je polno uresničil v praksi, je bil seveda komercialno in manj zahtevno pisanje, kakršno je na primer Petelinji zajtrk ali Hit poletja. 
Če bi hoteli razvrstiti in razumeti njegov roman Zadoščenje znotraj njegovega opusa, bi morali stopiti dva koraka nazaj. Natančneje, dvakrat po korak nazaj, ne v smer razvoja pisave, temveč v razmislek ponovitev in prepisovanj. 
Lainšček je znan tudi po tem, da pogosto iste motive - na primer motiv dvojništva ali hierarhije znotraj mladostnega prijateljstva - izpiše večkrat. Enkrat v umetniško bolj zahtevni in drugič v bolj komunikativni obliki. Znan je še po tem, da se zadnje čase rad vrača k že izpisanemu in predelavam in variacijam, da prepisuje čez lastne predloge. Češnjev cvet, ki je izšel pri založbi Litera pred tremi leti, je izrabljal iste osebe in motive kot roman Ne povej, kaj si sanjala. Morda zato, ker je roman padel v prazen in neodmeven prostor, morda zato, ker je avtor prepričan, da bo zdaj obrnil zadevo drugače, da mu bo spodletelo bolje, po vseh izkušnjah s pisanjem. Gre pravzaprav za variacijo, za popravek in dopolnilo pod drugačnim naslovom, z romanom Zadoščenje pa ga druži tudi dejstvo, da razkriva ozadje ljubezenske zgodbe, ki se dogaja v psihiatrični ustanovi, to ozadje pa je nadzemeljsko, paranormalno. Kot so se angeli varuhi in demoni, oborožene horde dobrega in zla v stari literaturi borili za dušo - in ta žanr je poznan in rabljen že od antike sem - se zdaj v posameznikovo bitje in žitje vpletajo nadnaravne sile različnih oblik in moči in te vodijo zgodbo iz ozadja. Oziroma od zgoraj. 
Omenjam predvsem zato, ker je Zadoščenje predelava romana Astralni niz, ki je izšel pred 27. leti in naletel ob kritiških zadržkih -čeprav je bil med petimi, ki naj bi jih financiral liberalni tajkun in avtoprevoznik Slejko, pa jih ni nikoli plačal - tudi na superlative. Boštjan M. Turk mu je prerokoval nagrade in ga hvalil zato, ker je tako tesno legel na literarno teoretsko študijo Matjaža Kmecla Od pridige do kriminalke : Astralni niz po mnenju tega takrat kritika ni nič drugega kot alfa in omega slovenske literarne tradicije, saj je po njegovem hkrati pridiga in kriminalka. Tisto, kar Zadoščenje pripenja na Lainščkovo delo izpred skoraj tridesetih let, so predvsem imena vpletenih, Barbe Knne in njenega starega očeta Osberta, nekdanjega župana in uglednika, ki je hotel svojo hči obvarovati pred nepomembnim in neuglednim, skratka škodljivim in za družinske načrte neuporabnim snubcem in je naročil njegov umor. Tega so izvršile tajne službe tako, da je izgledalo, kot da je član kriminalne in  prekupčevalske družbe z Vzhoda. Barbe Knne zdaj na začetku romana vidimo ob praznovanju osemnajstega rojstnega dne, torej ob simbolni odraslosti in polnoletnosti, ko neženirano vpraša, kdo in kje je njen oče, kar sproži stik med sferami : fotografija ga zabeleži, vidijo ga ne. Ko se potem  Barbe zgodi krivica in nasilje, se nekaj iz astralnega niza sproži in jo maščuje, nekaj obračuna s storilci, ki so ji prizadejali zlo. 
Lainščkov roman torej ni kriminalka, saj storilec ni od tega sveta, zato obstaja ob običajnih preiskovalcih strokovnjak, ki se spozna na paranormalne pojave. V Astralnem nizu je bil to dobri duhovnik, nekakšen egzorcist in strokovnjak za nezemeljske sfere, zdaj nastopi latinoameriški inženir, ki kmalu ugotovi, da to ni njegovo področje, saj se spozna predvsem na medije. Ne elektronske, temveč takšne bolj tradicionalne in starinske, torej na prenašalce in prožilce z našimi racionalnimi in znanstvenimi pristopi nerazložljive pojave. Ta strokovnjak seveda obupuje, ke so celo v primeru sugestij in telekineze tisti, ki so resnični povzročitelji smrti ljudi, največkrat oproščeni : za njegove podkrepljene teorije sodišče ne najde dovolj razumevanja, to se nahaja izključno v sferi ezoterike, čarovništva, parapojavov. 
Verjetno moramo enako kot sodišče o morilcih na daljavo, torej krivih z neovrgljivim alibijem, in o njihovi krivdi glede uporabe moči misli in podobnem o Laiščkovem romanu soditi tudi mi : če verjamemo v astral in njegovo učinkovanje, celo s smrtnim izidom, če beremo revije o avrah in verjamemo v karmične kredite, metempsihozo in reinkarnacijo, življenje pred rojstvom in posmrtno življenje, če verujemo v galaksije in meglenice in tam poseljene oddaljene civilizacije ali v polje akaše, potem nam bo Zadoščenje čez Astralni niz prepisan roman o višji resničnosti, ki jo slutimo in jo je resnična, ne literarna Barbe popisala v reviji Spiritus, potem ko je prišla iz psihiatrične ustanove. Če smo ljubitelji kriminalk, ki se razpletejo s pomočjo uma in razuma, dedukcije in dokazov, torej bolj tradicionalnih kriminalk, v katerih umore razrešujejo kriminalisti in forenziki z veliko močjo opazovanja in s poglobljenim poznavanjem človeške psihe, potem se nam bo morda Zadoščenje zdelo spiritualna žajfnica in moralka. Tudi zaradi črnobele karakterizacije, manj prepričjivih dialogov med najstniki, ki si prizadevajo izgubiti nedolžnost, bivajočimi med čudno starosvetnimi odraslimi, ki jih obkrožajo, in gladkemu in skoraj dobesednemu prehajanju sanj v resničnost, brez metaforike, direktno in naravnost. 

Matej Bogataj
Društvo slovenskih literarnih kritikov