| Žanr | avtobiografski roman |
| Narodnost | norveška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Roman |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Pisateljstvo, Življenje |
Knausgård v drugem delu svojega avtobiografskega romana opisuje čas, v katerem se je preselil na Švedsko, se zaljubil v pesnico Lindo Boström in si z njo ustvaril družino. Vloga moža in očeta popolnoma spremeni njegovo življenje. Čeprav si je družine želel, je čarobna starševska izkušnja zanj polna ponižanj in frustracij. Tega tudi ne skuša zanikati. Kaos, ki ga v njegovo življenje prinesejo otroci, v veliki meri zapolnjuje njegov vsakdan in mu onemogoča tisto, po čemer hrepeni. Protiutež svetu menjavanja plenic, pranja, kuhanja, sprehajanja z otroki, v katerem se počuti kot poženščen bebec brez dostojanstva, najde v branju in predvsem v pisanju. Vsemu navkljub se kot družinski človek skuša čim bolje odrezati. Čeprav velikokrat le zaradi slabe vesti ali le zato, da s tem v obup spravlja svojo ženo. V drugem delu Mojega boja Knausgård ohranja držo iz prve knjige, njegovo pisanje ostaja surovo in brezkompromisno. Piše tako, kot živi in čuti, vse ostalo je zanj laž in nima nič skupnega z umetnostjo. Razklan med željo po ljubezni in željo po samoti krmari med družinskim življenjem in pisateljevanjem. Njegovo življenje ostaja boj s samim sabo, boj za samega sebe.
Objavljeno: 18.06.2018 18:41:48
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:57
“Kako lahko poslušaš ploskanje, ko pa veš, da je to, kar si naredil, zanič?
Imel sem eno možnost. Presekati moram vse vezi s priliznjenimi, skorumpiranimi kulturniki, ker je čisto vsak navaden kupljiv pezde, presekati vezi z votlim televizijskim in časopisnim svetom, se usesti v sobo in začeti zares brati, ne sodobne literature, ampak najkakovostnejšo, potem pa pisati, kot da je od tega odvisno moje življenje. Če je treba, tudi dvajset let.
Toda te možnosti nisem zagrabil. Imel sem družino, dolgoval sem ji prisotnost. Imel sem prijatelje. In imel sem to značajsko slabost, da sem rekel ja, ko sem mislil ne, ne, da sem se tako presneto bal, da bi koga prizadel, da sem se tako bal konfliktov, da sem se tako bal, da me drugi ne bodo marali, da sem se odrekel vsem načelom, vsem sanjam, vsem možnostim, vsemu, kar diši po resnici, samo da bi se ji ognil.
Kurba sem. Edino ta beseda me zaobjame.” (str. 631)
