Andrej Skubic

Permafrost

Ljubljana, Modrijan, 2017

Št. strani: 302

Zbirka: Bralec
Žanr: družbeni roman, družbenokritični roman

Narodnost: slovenska književnost

Sedmi roman avtorja, ki je tudi spodaj podpisani zelo ljub, je kompleksno delo in morda obeta pisatelju četrtega kresnika. Naslov je termin iz geologije in pomeni trajno zamrznjena tla. Delno se to nanaša na okostje človeka iz bronaste dobe, zakopanega v triglavski ledenik, ki ga je vojnega leta 1944 našel mladoletni partizanski kurir - eden od junakov romana, delno pa na ledeno zmrzal, v katero človeška srca okujejo stiske življenja. In prav za opazovanje in opisovanje le-teh je Andrej Skubic mojster. Tokrat je tudi popotnik v času, saj se zgodba razteza od druge svetovne vojne pa do konca 21. stoletja. Takrat upokojenemu izraelskemu vojaškemu poveljniku, ki mu je nedavno umrl oče, pridejo pod roke zapiski Slovenca Marka Potokarja. Datirani so v 2. desetletje 21. stoletja, nahajali pa so se v dosjeju polkovnikovega deda. Pregledoval ga je za potrebe raziskovanja družinske zgodovine, Slovenčevi zapiski pa so mu vzbudili zanimanje ne le zaradi pridiha skrivnosti in eksotike, ki ga povzroči omemba Slovenca v podatkih o Izraelcu, ampak tudi zaradi podobne življenjske usode. Tako kot polkovnik je tudi Marko žaloval za umrlim očetom, oba sta zapustili ženi in oba sta trpela zaradi odtujenega odnosa z otroki. Markov oče je bil prav tisti mladi kurir, ki je ob spremljanju sovjetskega odposlanca na poti z Gorenjske na Primorsko naletel na zamrznjenega človeškega prednika. Ker je bil ruski gost po poklicu arheolog, je organiziral sredi vojne vihre skoraj fantastični prenos ostankov v Sovjetsko zvezo, tam pa se je za obema, za staro in novodobnim človekom, izgubila vsaka sled. Marko po očetovi smrti pospravlja očetovo zapuščino in si želi dognati, kaj natanko se je zgodilo z najdbo. Sledi ga popeljejo v Izrael, tam pa vzbudi pozornost varnostnih služb, ki mu sledijo na vsakem koraku, mu prisluškujejo in ga popisujejo. Na lovu za reliktom postane relikt tudi on sam, potem ko skoraj sto let kasneje podatki in zapiski o njem pridejo v roke izraelskega poveljnika. A vse to so le okvir in temelji zgodbe, v katero avtor vgradi najpomembnejše družbene anomalije slovenske polpretekle zgodovine in najnovejše sodobnosti, od povojnih pogojev do izbrisanih, beguncev in porasta neonacizma, vse skupaj pa preplete s podrobno analizo medosebnih in družinskih odnosov.

Odlomek iz knjige

Tisti, ki so vojno doživeli, vedo, da gre za resno, umazano delo in da so vse tiste smrti velike samo za tistega, ki je bil ubit. Če širše pogledaš, pa gre za posel, ki ga nekdo hoče in se mu splača; v njem pa tekmuje tudi cela kopica amaterskih entuziastov. Ali pa obratno: začnejo amaterski entuziasti,potem pa velike ribe v tem odkrijejo izjemno poslovno idejo. Na koncu, ko so entuziasti oropani življenj ali iluzij, so vsi borci lahko srečni le še zato, ker so sami ostali živi in niso na mestu tistega drugega, ki ni. V boju jim je pogum dajala zavest, da ubijajo za tako vrsto domovine, kakršno si predstavljajo ali kakršna jih plačuje. Bežijo tisti, ki si te domovine ne znajo predstavljati oziroma vedo, da take, kot si jo predstavljajo, ne bodo mogli uveljaviti; tisti, ki bi radi samo živeli. V vsakem primeru gre v tem poslu za to, da moraš nekoga ubiti. Po možnosti tistega, ki ti gre na živce.

(str. 105)




Predmetne oznake: Slovenci, Zgodovina, Odnosi med spoloma, Družinski odnosi


Prispeval/-a: Jasna Mlakar, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 13.11.2017 9:09:08
Zadnja sprememba: 17.11.2017 10:33:39
Število ogledov: 658

• facebook
• twitter
• linkedin
• google+