Dobre knjige
2877 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Tombola ali življenje!
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,5
Št. ocen:2









Suzana Tratnik

Tombola ali življenje!

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2017

Št. strani: 253


Zbirka: Odisej
Žanr: mladinski roman

Narodnost: slovenska književnost

Suzana Tratnik je slovenska pisateljica, ki je za svoje ustvarjanje prejela že več priznanj, med drugim nagrado Prešernovega sklada. Roman Tombola ali življenje! je bil nominiran za nagrado modra ptica 2016. Šestnajstletna Mija odrašča v majhnem mestecu. Ker ne konča šola, jo želi mama na vsak način zaposliti. Poizkusi se kot frizerka, cvetličarka, na koncu pa se začne ukvarjati s popravljanjem koles. Do tega je pripelje sreča na tomboli. Pa ni imela vedno sreče. Srečni dnevi se začnejo po obdobju, stkanem iz hudih razočaranj. Razočarana je bila nad šolo, nad iskanjem poklica, nad prijateljico in fanti, nad očetom. Oče se je namreč pojavil le občasno in ji glavo polnil s praznimi obljubami in sanjarjenjem o boljši prihodnosti. Poizkušala je celo narediti samomor, kar pa ji, k sreči, ni uspelo. Po hudih razočaranjih ji ljudje iz bližnje okolice vendarle vrnejo voljo do življenja, sama pa naredi obračun s preteklostjo. Spozna tudi, da je njena najboljša prijateljica pravzaprav njena polsestra. Srečka na tomboli torej v njeno življenje prinese mnogo sprememb. Pa ne gre za spremembo finančne situacije, ampak za spoznanje, katerim ljudem lahko zaupa in kdo so tisti, ki ji bodo v hudih trenutkih v življenju vedno stali ob strani. Hkrati je nekje na poti odraščanja našla še sebe. Malo je pomagala srečka, malo pa okolje. Imeti okoli sebe ljudi, ki ti bodo v življenju pomagali, pa naj se zgodi kar koli, pa je resnični zadetek na tomboli in resnična sreča. In ona je bila, kljub hudim dnevom, te sreče na koncu deležna. Tako poklicno, kot osebno. Gre za branje za mlade pa tudi za tiste, ki so najstniška leta pustili že daleč za sabo.



Odlomek iz knjige

Če je v resnici ne bi bilo več tukaj ... Potem ne bi dobila srečke od črne cvetličarke Mimi, ne bi imela priložnosti odpikati lažnivega lepotca Čena, objeti sestre Klare, najti sorodne duše v pozirnem Alenu, piti zeliščnega čaja pri gospe Fridi, zmehčati Biserke, popraviti razbitega poinija, se obdržati s centrifugalno silo pri življenju ... če je v resnici ne bi bilo tukaj ...

(str. 252)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Mladostniki, Odraščanje, Matere in hčere, Očetje, Dekleta, Družina, Družinski odnosi, Prijateljstvo, V mladinskem leposlovju


Prispeval/-a: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 5.4.2017 7:02:30
Zadnja sprememba: 23.4.2017 15:15:54
Število ogledov: 1336



Kritike

Človek rabi v življenju le kanček sreče, tisto dobitno srečko ali pa prave številke, ki te popeljejo do glavne nagrade, do zadetka, ki ti spremeni življenje. Vsaj tako na začetku zgodbe razmišlja Mija, protagonistka mladinskega romana Suzane Tratnik Tombola ali življenje!. Knjiga je bila leta 2016 nominirana za nagrado modra ptica za najboljše še neobjavljeno leposlovno delo, leta 2018 pa je prejela nagrado desetnica. Naslov, ki takoj spomni na filmski vzklik roparjev: »Denar ali življenje!«, se sicer povezuje z Mijino strastjo do igranja tombole in ostalih iger na srečo, a dejansko namiguje na to, da bo Mija oropana nečesa drugega; otroštva in naivnosti. Njena strast kupovanja srečk je namreč odsev želje po pobegu iz mesteca, ki ji ne pusti dihati.

Mija šolo obesi na klin, zato ji hoče mama Biserka na vsak način poiskati službo, saj sta delo in poštenost pač glavni vrednoti. To protagonistko pelje najprej na vajeništvo v frizerski salon in kasneje v cvetličarno, a Mija se nikjer zares ne najde, zato se mamini poskusi končajo klavrno. Bolj kot vse jo mamijo obljube odtujenega očeta, ki z vsakim svojim prihodom naznani še večje in še boljše načrte za prihodnost, ki bo velika in svetla. S tem se razkol med Mijo in mamo še povečuje, ne pomaga niti to, da ji Biserka prepove druženje s Klaro, najboljšo prijateljico iz otroštva, saj naj bi imeli ena na drugo slab vpliv, poleg tega pa se začnejo stvari še bolj zapletati, ko se Mija zagleda v Klarinega fanta Čena. Čeprav razočaranjem ni vdeti konca, so ključna za Mijino rast in končno zavedanje, kaj je v življenju pomembno in katere srečke so tiste zares dobitne.

Dogajanje je postavljeno v čas 70. in 80. let prejšnjega stoletja, kar je tudi čas odraščanja avtorice. Omembe Jugoslavije in Tita seveda poskrbijo za občutek nostalgije, vendar pa zgodba zaradi tega ni odmaknjena ali kakorkoli starinska – pokaže nam, da so mladostniške dileme vedno prisotne in aktualne. Vsako poglavje uvaja krajša prvoosebna pripoved enega od likov, ki je po navadi skrit in se izkaže za govorca šele skozi glavno zgodbo. Gre za neke vrste anekdote, ki jih lahko beremo kot zaupne izpovedi, nasvete Miji ali pa samo notranje monologe, njihova rdeča nit pa je lov na srečo, pa četudi obupan.

Ker je vse stranskim likom namenjenega dovolj prostora, se ustvari zares intimno vzdušje močno povezane skupnosti. Najbolj v ospredju pa je seveda razpadla Mijina družina, pri čemer so raziskane prav vse odnosne povezave. Med Mijo in njeno mamo je vseskozi prisotna napetost, saj je Biserka polna razočaranj in bojazni, vendar pa je njun odnos hkrati prisrčen in iskren. Tratnik se pri ustvarjanju likov veliko zanaša na humor in ironijo, pogosto komentira njihove zmote ali zablode, ena izmed njih je tale: »Seveda Mija ni bila prvič v salonu. V tem mestu je bila rojena in vzgojena. No, vzgojena bolj slabo, kot bi rekla njena mama Biserka, ne da bi se zavedala, da tako kritizira bolj sebe kot hčer.« Ker je Mijin oče, Dezider Attila, kaskader in nasploh frajer, redko v mestu, ga hčer seveda romantizira in poveličuje, a oči se ji začnejo počasi odpirati, ko se začne njegova maska popolnosti počasi krušiti. Veliko bolečine, ki je rojena v razdrti družini, se kaže skozi reakcije obeh žensk; ko Dezider Mijo nekoč okliče za njuno hčer, Biserko spomni »na čase, ko je bilo to življenje še njuno, njihovo, zdaj pa je pripadalo le še vsakemu posebej.« In ko se Mija in Biserka po mnogih sporih naučita medsebojnega sočutja, naredita korak naprej, v srečnejšo prihodnost, ki je odvisna samo od njiju.

Poleg razpadle družine je v knjigi še mnogo drugih problematik, ki pa so obdelane z občutkom in empatijo. Avtorica nobene izmed njih ne uporabi za kakšen poceni trik ali zaplet, nanje ne pozablja in jih ne postavlja ob stran. Eden izmed takih je samomor, o katerem Biserka razmišlja: »Grozno mora biti, da nisi samo osamljen, ampak slednjič še mrtev.« Pomanjkanje bližine in razumevanja je nevarno, kar se kaže tudi skozi ostale like, vse od Alena, ki je bil nekoč Asja, pa do Mije, ki vedno bolj tone pod težo pričakovanj. Poleg tega Tratnik piše tudi o nasilju v družini, smrti, o zatiranju drugačnosti, izključenosti iz družbe … A knjiga vseeno ni težka ali temačna, saj avtorica vse to obilje tragičnih dogodkov pogosto pospremi s kančkom ironije: »Moralni nauk te zgodbe je bil torej oster, neizprosen boj za vključenost vseh in vsakogar. Šele takrat so se izključeni zavedeli, kako zelo so izključeni. Kar pomanjšali so se in se zgrbili vase, kakor da bi tiho sporočali: Pustite nas pri miru, saj si treba, da smo povsod zraven.«

Vse to pa ni povod za obup, ampak za iskanje svetlobe, ki vedno pronica skozi razpoke, če parafraziram Leonarda Cohena. Tudi konec romana se zato ne zateka v dramatiziranje ali pretirano čustvenost, se pa vseeno se veliko stvari razjasni, postavi na mesto, ujame sivino med črnim in belim, grenkobo in sladkobo odraščanja. Pristen mladostniški duh, ki veje iz knjige, se pač ne pusti poteptati nekaj zagrenjenim starcem, in prav je tako. Tombola ali življenje! je tako večplastna pripoved o učenju iz napak, iskanju smisla in spopadanju z vsakdanom, ki nam ne more preprečiti kupovanja srečk – čisto vsaka šteje.

Veronika Šoster, 11. september 2018