Poljski pisatelj Andrzej Stasiuk pri nas še zdaleč ni neznan avtor, vsaj ne od leta 2008, ko je za svoje delo prejel nagrado Vilenice. Dukla je njegov peti prevod v slovenščino, čeprav je knjiga v poljščini izšla že leta 1997, po Galicijskih zgodbah (1995) in pred romanom Devet (1999). Glede na žanr, ki je avtorju odprl vrata slave, čas nastanka ni nepomemben: Stasiuk je namreč znan predvsem po literarnih hibridih, ki združujejo prvine roadtripa, reportaže, potopisa in zgodbarstva. Bolj kot vidno je avtorju pomembno posredovati »čutno«, zaznavno, tisto, kar pokrajina vzbudi v pripovedovalcu, da skozi njo spregovori predvsem o sebi. Takšni sta naprimer uspešnica Pot v Babadag (2004) in njeno nadaljevanje Taksim (2009), zametke vsega naštetega pa je nenazadnje mogoče najti tudi v zgodbah Dukle. Pravzaprav v tem primeru ne gre za zgodbe v običajnem pomenu besede. Kot pravi pripovedovalec: »Ne bo zgodbe, ne bo fabule, /.../ ne bo zgodbe z njeno obljubo začetka in upanjem na konec.« Dukla je tako predvsem zbirka tenkočutno popisanih impresij, v katerih ljudje ne naseljujejo kraja, temveč se kraj naseli v ljudeh. Pripovedovalec ne govori o pokrajini, temveč pokrajina govori njega: »Pravzaprav ne počnem nič drugega, kot opisujem lastno fiziologijo. In ko takole stojim nasproti pošte v Dukli, kadim in si ogledujem plečate tipe z zrcalnimi očali, mi v glavo zaide misel, da mora biti obstoj fikcija, če naj imamo kakršno koli šanso. Da se morajo meso, kri, svetloba in druge samoumevnosti nekega dne izkazati za zgolj zanimivo sanjarijo, kajti v nasprotnem primeru nekaj ne štima.« Z vnosom poudarjeno osebne, intimne perspektive se znani prostori iz resničnosti pomikajo v domišljijske svetove, meja med avtorjem in pripovedovalcem pa vztrajno zabrisuje. Stvari preprosto so; ne potrebujejo zgodbe, da bi bile zanimive.

Stasiuk ne išče novega ali vznemirljivega sveta. Išče znano, zato se rad vrača v podkarpatske kraje, ki jih je že popisal v Galicijskih zgodbah in Taksimu, na skrajni jug Poljske ob slovaški meji, le korak od Ukrajine, Romunije in Madžarske. Kot zaprisežen ljubitelj periferije in prostorov na meji ničesar se sredi praznine počuti povsem domače. Tako je v središču Dukle tokrat Dukla, istoimensko mesto na jugovzhodni poljski meji, najdaljši tekst v zbirki, okrog katerega krožijo ostali, krajši, še najbolj podobni komentarjem, »fusnotam« dukelske okolice. Onstran Dukle ni ničesar, »naprej ni nič več«, in tudi Dukla sama bolj pripada svetu sanj kot resničnosti: zdaj bledi, grozi ji neobstoj, za steno preneha obstajati, dokler ne izgine in ostane »samo sinja, brezmejna zenica nad preostanki.«

Idejo neobstajanja avtor povezuje z bleščečo belino, ki se razvije v svetlobo. »Vedno sem hotel napisati knjigo o svetlobi. Ne znam najti nič drugega, kar bi bolj spominjalo na večnost.« Na prvi pogled je Dukla sicer vse prej kot svetla. Brezimni pripovedovalec, ki je obenem tudi avtorjev alter-ego, povsod naleti na smrt ali njena znamenja. Če prvi tekst smrt zgolj evocira, se v Dukli, osrednji zgodbi zbirke, tanatalna tematika z uvodnim pogrebom konkretizira ter ostane tako ali drugače prisotna v vseh zapisih. Smrt kot jo podaja Stasiuk je potopljena v svetlobo in vse to prehajanje med svetom živih in onostranstvom potiska zbirko na rob cikličnega brezčasja, morda podobe nekakšne večnosti, ki jo avtor enači z negibnostjo: »Zgodba je negibna /.../ takšna negibnost se vedno pojavi na kraju smrti.« Nič se zares ne premakne, le stvari vedno znova sovpadejo z vnaprej jim določenim prostorom in časom: »Vsa ta potovanja spominjajo na prosojne fotografske plošče. Nalagajo se drugo na drugo kakor stereoskopski posnetki, vendar slika zaradi tega ni niti globlja niti osrejša.« Bolj kot za dogodkovnost gre torej za kopičenje. Na enem samem mestu pripovedovalec uprizarja preteklost in sedanjost, ko v enem samem prizoru svoje nekdanje spomine na Duklo sopostavlja s tistim, kar vidi zdaj, videno pa je v jeziku pogosto ubesedeno z rabo pasiva. Dukla zaživi v vseh svojih časih in podobah, do te mere, da izgubi svojo identiteto in postane univerzalni simbol ne-kraja.

»Toda vrniti se moram k Dukli. Pojavlja se kakor svarilo, brž ko začnem preveč premišljevati o sebi.«

Dukla je zgrajena na protislovjih med svetlobo in senco, bivanjem in nebivanjem, življenjem in smrtjo. Na slogovni ravni gostobesednost uravnoteži z ležernostjo pripovednega tona.

Stasiukova »meditativna proza« (tako jo je vsaj označil nek ameriški kritik) uživa v počasnem ritmu besed, v občutku brezčasja, ki ga ustvarja, ko se potopi v prostor in zajema iz njegove atmosfere. V jezik pretaplja svetlobo in pokrajino, pa tudi enakomerni tok časa. Zbirka morda ni najboljši primer Stasiukove izredne pripovedne poetike, saj nima ne humorja ne pestrosti kakšnega Babadaga, znotraj avtorjevega opusa pa predstavlja pomemben mejnik na poti do »stasiukovstva«. Dukle ni mogoče prebrati na dušek; je posredovanje neke izkušnje, kot taka lahko nagovori ali tudi ne, svojevrstna liričnost počasne, impresionistične pripovedi pa pride do izraza predvsem v počasnem uživanju Stasiukovih s svetlobo presejanih besed.

Ana Geršak, 16. december 2018