Andrzej Stasiuk
Dukla
Ljubljana, Beletrina, 2015
Št. strani: 155
Prevod: Jana Unuk
Zbirka:
Knjižna zbirka Beletrina
Žanr:
potopisni roman,
spomini,
povest
Narodnost: poljska književnost
"Svet je poln detajlov, s katerimi se začenjajo zgodbe."
S temi besedami izrazi nastajanje svojih zgodb poljski pisatelj nekje na sredini pripovedi. Dukla, majhen kraj na jugu Poljske, na meji s Slovaško. Le nekaj ulic, tri gostilne, dva veterinarja, dvorec, cerkev. Kaj se sploh lahko zgodi v kraju s komaj dva tisoč prebivalci? Nič, ali pa vendarle kaj. Pisatelj svoja vračanja v ta kraj omejuje zgolj na glavni trg, tamkajšnjo gostilno, spomine na "veselice" ob vročih poletnih večerih, vse to pa je prežeto z nekakšnim odmiranjem, melanholičnim občutenjem, da je v Dukli, še veliko bolj kot kje drugje, vse podvrženo minevanju. Zatorej že na samem začetku pogreb, čeprav znamenitega gasilca, vendarle le pogreb. Minevanje življenja, spreminjanje v prah. Skoraj groteskno je dojemati, da majhnemu kraju, ki tone v pozabi, dajejo neko življenje le še mrtve reči, reči, ki so minile. Čudno pretresljiv je trud od Boga pozabljenega krajana, ki živi v razpadli hiši sredi najrazličnejše ropotije, da bi tej ropotiji vdahnil nekakšen red, pa naj si bo ta red še tako nepotreben. A tudi to ropotijo nazadnje prekrije sneg in reda ni več mogoče videti. Je takšno zaspano, monotono ozračje Dukle posledica dejstva, da ima kraj vendarle svojo znamenitost? Sarkofag zadnje grofice, ki je pred dvesto leti še bdela nad Dukelčani. Ženska, po eni strani izobražena in po drugi vešča spletk, je pokopana v kapeli cerkve, na sarkofagu pa je ovekovečena v svoji človeški podobi iz marmorja. Kot da ne bi bila mrtva, temveč bi spala (podoba grofice Amalije je tudi na naslovnici slovenske izdaje). Pisatelj edino uteho razen v gostilni najde v pogostih obiskih kapele in marmorne podobe Amalije. Zdi se, da ravno v čaščenju te mrtve podobe vidi bistvo življenja v Dukli, ki je tako kot ostanki grofice, samo podvrženo razkroju. Pripoved, najobsežnejša v zbirki z istim naslovom, ni lahko branje. Zahteva potrpežljivega bralca, ki se je pripravljen soočati z minevanjem ali vsaj s statičnostjo položaja, v katerega bralca ujame pripoved. Ne gre zgolj za Amalijo in njene posmrtne ostanke (mimogrede se zdi, da jo pisatelj vidi še bolj mrtvo, kot jo je upodobil umetnik - ta jo je namreč upodobil v trenutnem dremežu s knjigo v roki, kot da se bo zdaj zdaj prebudila, pisatelj pa npr. ob natančnih opisih njene baročne obleke in že malone erotičnem odnosu do njenega čeveljca, knjige nikjer ne omeni.) Zlasti v prvem delu, kjer opisuje svojo otroško erotično prebujanje ob nekoliko starejši, a nič kaj lepi ženski, se bodo ustavljali bralci, ki jim je mar takšnih opisov, ki pa nenazadnje celoto vendarle spet potegnejo v minevanje in razkroj. Mrtva Amalija s svojimi posmrtnimi ostanki vlada kraju, pa naj ga skušajo oživljati turisti, papež ali kdo drug. Bralec, ki razume literaturo, pa bo v nekaterih odstavkih zasledil tudi avtorjevo "poetiko", način in bistvo njegovega ustvarjanja, o katerem tu in tam razpreda. K njej spada npr. tudi udarni naslov pričujočega zapisa. Andrej Stasiuk, ki je slovenskemu bralcu znan med drugim po potopisu "Na poti v Babadag", je leta 2007 prejel nagrado Vilenica.
Odlomek iz knjigeDukla torej, par uličic navzkriž, ena cerkev, en samostan in ogrodje sinagoge, kjer se par metrov nad zemljo vraščajo v zid pritlikave brezice. Bila je nedelja in pred Marijo Magdaleno je duhovnik blagoslavljal čredo opranih avtomobilov. Malce naprej so Ukrajinci razpostavili svojo robo na zaprašenih žigulijih in z rokami na prsih opazovali to pogansko ceremonijo. Njihovi avtomobili so brez slehernih blagoslovov premerili velika prostranstva. Robo so imeli ceneno in elegantni verniki so vzvišeno stopali mimo njih. V nedeljo postanejo predmeti nekoliko manj realni, skušnjave pa kakor psi hodijo pri nogi. To je bilo v glavnem orodje: svedri, kladiva, žage in ključavničarski pribor, potemtakem ni bilo nič čudnega, da je takoj po véliki maši izgledalo majčkeno bogokletno. Nihče ni ničesar kupoval in tisti iz Lvova in Drohobiča so obstali v nespremenljivih pozah, pogreznjeni v mlečno bleščavo nevidnega sonca, potopljeni v pričakovanje kakor resnični ljudje z Vzhoda, ki sumijo, da čas nima konca, zato je treba varčevati s kretnjami, iz katerih je narejeno življenje, tako da bi jih bilo dovolj za čim dlje.
(Str. 17)
Nagrajena knjiga:
Ključne besede:
MELANHOLIJA,
SPOMINI,
MINLJIVOST
Prispeval/-a:
Julijana Voroš,
Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
Objavljeno: 18.1.2016 12:29:10
Zadnja sprememba: 11.4.2022 14:24:47
Število ogledov: 2625