Žanrdružbenokritični roman, eksistencialistični roman, potopisni roman
Narodnostpoljska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2021
Založba
Prevod Jana Unuk
Ključne besede Srednja evropa, Postkapitalizem
Število strani

134

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Po poteh srednje Evrope in Balkana v spominih in refleksijah

Knjiga, ki vas ne bo razočarala in mogoče celo navdušila za drugačen “turizem”. Kaj so potovanja? So točke, do katerih potuješ zaradi “selfija” ali nov kotiček za tvoje – lastno doživetje. So odklop ob ležanju na plaži ali priklop na ljudi in kraje, ki edini še pričajo, kaj s(m)o nekoč bili tu živeči, od kod s(m)o prišli? Kjer lahko iščemo tudi odgovore o identiteti oz. pripadnosti? Je potovanje zgolj ta trenutek ali je skupek doživetij, ki si jih že preživel in so ti bila na poti osvetljena z novim starim? Knjiga je bolj za te druge vrste popotnikov. Ki doživljate bolj pozorno, empatično, preizprašujoče, zavedajoč se več dimenzij, časa, kraja, spremenljivosti, nasprotno pa tudi zakonov, ki delujejo vedno in v vseh pogojih, ne meneč se za trende. Le tako lahko doživimo pristno povezanost s sabo ali z nekom, ki je že kdaj začutil in doživljal podobno, tako kot je naš pisatelj poljskih korenin, (živeč na slovaško-poljski meji v Karpatih). Med vožnjo po Albaniji je namreč prepoznal občutje portugalskega fada. V vsakem primeru se bralci in popotnik tako prepoznajo, nastaja skupnost, skupaj lahko ustvarjajo novo zavedanje ali celo spremenijo vzorce, zgodovino. Prav zato je knjiga Fado, ki je sicer realno pisateljevo, a predvsem njegovo notranje potepanje po srednji Evropi v štiriindvajsetih slikah, vrnitev na točko, kjer se vsi nekako razumemo. Ni slučajno, kam vas pripelje pisatelj na koncu.
Sicer knjigo nekateri uvrščajo med potopise, a spada tudi k spominom, esejem o Evropi včasih in danes, k čtivu o Evropi z izzivalnimi političnimi notami o odnosu vzhodnega in zahodnega dela, starih in novih Evropejcev, lahko gre tudi k filozofiji ali metafiziki tega, kako se v nas skupna zgodovina vsadi že skoraj kot genetski material. Zakaj že nas v neke dežele popotniško “vleče”. Brati o bleščavi moderne ponudbe, moderne Evrope, ki pravzaprav le posnema Ameriko, ki je prišla k nam in zaznamovala postkomunistično generacijo, kateri pripada tudi pisatelj, hkrati pogledati v bližini nepotvorjena mesta, hribe in vasi, kjer še velja krvna osveta ali se ob avtocestah sprehajajo starke in sivolase mladenke s koši na glavah, rigajo osli ali kjer se po ulicah kot navaden človek v kmečkih nogavicah sprehaja papež Wojtiła in pravi “Ne bojte se”. Mimogrede: Tukaj pride tudi umreti in nas spomniti na umrljivost in presežnost. Tu ves trud s posnemanjem stare Evrope lahko izpade le kot karikatura samih sebe. Kot diskoteke v “zabačeni vasi”, kjer se pleše na ameriške idole, okoli pa na zdravo mladino prežijo dilerji. Ali kot arest Celica, iz katerega uspemo narediti turistično ponudbo in vse skupaj še najbolj (ne) razume desetletnik, ki sprašuje svojega očeta:”Ali je to res zapor?” Seveda je. Zanka, ki smo si jo nadeli sami, goli posnemovalci zahoda in Amerike. Avtor vam bo, na lirično mehak način, z zvenečim jezikom, trdo natrosil esejističnih vložkov, kjer se sprašuje med drugim tudi, ali bo v prihodnosti stara Evropa še lahko vplivala na nove države oz. tisoče novih plemen ali 220. mio tistih, ki s(m)o postali njeni novi prebivalci. Nagiba se tudi k scenariju, kjer “prevladamo”. Prevprašuje možnost, kjer bodo narodi izginili in bomo last velikih korporacij, pa si bomo zato postali domači v duhovnem brezdomstvu pogrešanja samih sebe. Mogoče pa prevladajo Romi, ki edini vse preživijo in se vsemu prilagodijo. Nazadnje vam je prišel pod roke tako dober “potopis” ob branju knjige o Afriki z naslovom “Ebenovina” (takisto poljskega avtorja!). Fado melanholično, a jasno spregovori o izgubljenih vrednotah, o vdoru in prepletanju s tujim in hkrati o tem, kako je vsakdo v določeni poziciji komu tujec. Pa tudi, kaj v določenem kraju deluje tuje, tudi ko se udomači. Tu je različica o Evropi izpod peresa poljskega pisatelja in tudi dokaz, kaj vse zmore literatura, ki lahko zaobjame človeka v dimenzijah in dimenzije v človeku. Česar zgodovina in ostale “znanosti” ne zmorejo same po sebi. Opozarjam na elektronsko verzijo knjige, ki je nisem mogla popolno brati zaradi premnogih izpuščenih besed in tudi strani.

Potem pa se je viš­njeva veka neba dokončno spustila, in ko sem tankal bencin v Prešovu, sem zagledal prve žilice bliskov. Proti mejnemu prehodu v Becherovu sem se peljal že skozi nevihto. Zdaj sedim pri oknu in gledam za njeno sledjo. (str. 6)

Ali je speči človek Madžar? Ali Cigan? Ali je Poljak? Pijem pivo Kelt iz steklenice s patentnim zamaškom in sploh nisem pretirano prepričan. (Str. 6)

Male, pozabljene dežele, ki za ene predstavljajo zgolj težavo, za druge pa plen. Ko svet za hip odvrne pogled stran od njih, preprosto nehajo obstajati, kajti danes obstaja zgolj tisto, kar opazujejo drugi. Obstoj sam po sebi je že zdavnaj izgubil smisel.

Zadostuje, da osvojimo karikaturne geste sodobne množične kulture, in pri priči nas bo sprejela vesoljna skupnost osebkov, ki živijo, se zabavajo, trpijo in čustvujejo identično.

Mogoče bo takšna prihodnost: naše domovine, naše dežele bodo izginile kot duhovne, kulturne referenčne točke. Izginila bo Poljska, izginila Italija, izginila Francija. Zakaj pa ne? Vse več stvari izginja in pojavlja se vse več novih. Ostal bo fiat, kokakola, Microsoft, Nike in Johnnie Walker. Potem bosta izginila tako fiat kot ford, izginila bo celo nokia, in nastala bodo njihova bodoča, popolnejša utelešenja, h katerim bomo molili, jih prosili za tolažbo in upanje. Zelo mogoče, da se bo ravno na ta način Zahod končno povezal z Vzhodom. Brezdomnost duhovnih emigrantov bo naposled postala skupni dom.

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Fado.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 41
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Dela avtorja