Vinko Šega

Dano tisto uro : spomini na hude čase

0,0

(0)

Žanr	spomini
Narodnost	slovenska književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2008
Založba	Družina
Ključne besede	Spomini, Komunistična oblast, Preganjanje, Duhovniki, Slovenija, Slovenska cerkev, Duhovniki kaznjenci, Spomini sodobnikov

Število strani

230

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Zgodovina iz prve roke

Vinko Šega se je rodil leta 1917 v Grahovem pri Cerknici. Kot duhovnik je deloval v domačem kraju, nato v Žužemberku, Suhorju, Šmartnem pri Litiji, Šentlovrencu na Dolenjskem, v Robu pri Velikih Laščah. 12. septembra 1952 so ga komunisti obsodili na pet let zapora. Zasliševanja, dolga tudi po 16 ur, ponižanja in zasramovanja so se vrstila vsak dan, dokler ni bil leta 1959 izpuščen in so mu bile vrnjene državljanske pravice. Vsem, ki so mu delali krivico, upravnikom zaporov,
zasliševalcem, paznikom, tožilcem, krivičnim sodnikom, krivim pričam in drugim je iz srca odpustil. Spomine je napisal na pobudo nekdanjega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta in direktorja katoliškega tednika Družina, Janeza Grila. V knjigi so spomini od 6.aprila 1941 do 11. junija 1959. Razdeljena je na tri dele, Bodeča žica, Lesena žlica in Velja resnica – v njih se spominja dogodkov pred zaporom, v zaporu in po zaporu. Najobsežnejši je osrednji del, kjer piše o življenju v različnih zaporih po vsej Sloveniji. Zaradi zvestobe Cerkvi ga je papež Janez Pavel II leta 1998 imenoval za papeškega častnega prelata.

Ilustr. na spojnih listih. , 800 izv., Spremna beseda / Franci Petrič: str. 201-203.

Prispeval(a): Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola

Zdaj pa vstane moj advokat in reče glavnemu sodniku: “Tovariš predsednik, dovolite mi vprašanje obtoženemu Vinku Šega.” Z ljubeznivim pogledom k mojemu advokatu je sodnik rekel: “Ja.” Potem se moj zagovornik z vzvišenim pogledom obrne k meni in me vpraša: “Obtoženi Šega, ali obsojate vojnega zločinca škofa Rožmana?” “Ne!” sem takoj odločno odgovoril. Zdaj se je oglasil predsednik sodnega senata z veliko močnejšim glasom: “Obsodite vojnega zločinca škofa Rožmana!” Popolnoma miren sem mu odgovoril: “Ne vem za nobeno njegov zločin, pač pa za veliko njegovih dobrih del.” Sodnik je s huronskim vpitjem nadaljeval: “Pa mi vemo, imamo dokumente. Obsodite vojnega zločinca škofa Rožmana!” “Ne morem ga soditi, ker sem njegov duhovnik,” sem mirno in odločno odgovoril. Predsednik senata ni odnehal, vpil je še naprej, ves hripav: “Pa če ga ne morete obsoditi kot duhovnik, ga obsodite vsaj kot Slovenec!” “V meni je ena in ista oseba, duhovnik in Slovenec,” sem odgovoril sodniku, ki me je gledal z izbuljenimi očmi in ves zasopel.
Moj advokat je spet prosil sodnika za besedo, in ta mu jo je dal. Obrnil se je k meni: “Obtoženi Šega, ali ste še naprej pripravljeni spolnjevati naročila iz Vatikana?” Odgovoril sem mu kratko: “Seveda!” Spet se je oglasil sodnik: “In če bo iz Vatikana prišlo naročilo, da morite Slovence – pa jih boste moril?” Moj odgovor je bil spet kratek: “Tako naročilo iz Vatikana ne bo prišlo.” Točka je bila s tem končana. Izza sodne mize je prišla ocena v tretji osebi: “Obtoženi Šega je tako sfantaziran, da ni več prišteven.”
Bilo je že sredi noči, ko so nas pod stražo odvedli v celice.
(str. 82-83)