Dobre knjige
2997 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Bonavia
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Dragan Velikić

Bonavia

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2014

Št. strani: 227


Prevod: Dragana Bojanić Tijardović


Zbirka: Moderni klasiki
Žanr: družbeni roman

Narodnost: srbska književnost

Gravitacija družinske patologije

Kako uiti samemu sebi? Kako se izogniti temu, da ne bi postali točno tisto, kar nam je pri starših najmanj všeč? Ali se ima sploh smisel boriti proti temu, če nam pa skoraj vedno spodleti? Sicer ne vem, če so se točno ta vprašanja podila po glavi Dragana Velikića, ko je snoval roman Bonavia, so se pa po moji, ko sem bral to njegovo umetnino. Umetnino, ki je navkljub čezoceanskemu ekskurzu še vedno vpeta v srednjeevropski prostor, ki je tako tipičen za Velikića. Avstroogrski prostor, ki je, hočemo nočemo, blizu tudi slovenskemu bralnemu občestvu, saj nas precej zaznamuje pa tudi opredeljuje, in mu, pa četudi nas odnese v kakšnega od daljnih koncev sveta, le s težavo ubežimo. Kakor tudi s težavo ubežimo svojim prednikom. Ljudem, katerih značajske lastnosti nosimo s seboj, pa če nam je to všeč ali pa ne. In točno to se dogaja junakom romana Bonavia. Prav vsi trpijo zaradi prtljage, ki so jo podedovali, se jo na vse možne načine želijo znebiti, a vendar neuspešno, saj jim vedno znova sledi pa četudi v nekoliko bolj odročne konce sveta. Bonavia je torej tudi roman o poti. Poti, ki je sinonim za iskanja, pa tudi raziskovanja in Velikić svojim junakom zaželi lepo, srečno pot, pa čeprav se vedno ne izteče tako.



Odlomek iz knjige

Navdušila jo je misel, da v vsakem trenutku nekdo nekje izpušča zadnji vzdih. Iz stanovanja v pritličju se širi vonj po prismojene mleku, na dvorišču vrešči otrok, izpod širokih ščetk avtopralnice prihajajo čista vozila, medtem pa se visoko zgoraj na hribu, v tihem sanatoriju, umirajoči z vodenim pogledom poslavlja od reliefa stene. Samo on vidi rokopis, napisan z barvo prahu. V zadnjih trenutkih zavesti prepoznava pozabljene prizore svojega življenja. Neki obrazi. Glasovi. So bili res tako pomembni? To bo že komajda pomislil? Drsi v omedlevico, tako zelo podobno tisti, iz katere prihaja mlad par po prvi združitvi na podstrešju hiše, samo dvesto metrov proč od bolnišnice. Tam pa, kdo ve koliko bolnikov z motnim pogledom išče nekakšen znak v reliefu stene.

(str. 150)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Srbska proza, Psihologija, Vojna


Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 24.2.2015 16:10:24
Zadnja sprememba: 25.11.2015 12:30:31
Število ogledov: 1815