Christa Unzner

Thea: dnevniški zapiski mlade Nemke, 1. jan.-22. maj 1945

0,0

(0)

Žanr	dnevnik
Narodnost	nemška književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2021
Založba	Založba ZRC
Ključne besede	Vojna, Ilustrirane knjige, Nacizem
Prevod	Jernej Biščak

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Dnevniški zapisi Thee so datirani med 1. januarjem in 22. majem 1945. Gre za ganljivo in pretresljivo izpoved Thee, 19-letne prvoosebne pripovedovalke. Z vidika najstnice poroča o grozotah vojne, o strahovih, dvomih in ljubezni. Med pisanjem dnevniških zapisov je živela in delala na posestvu družine Lemke v kraju Protzen, severozahodno od Berlina. Dnevnik je na prvi pogled podoben dnevniku naključnega dekleta, vendar pa se v besede, ki jih Thea preliva na papir, hitro prikradeta vojna in strah. Christa Unzner je (otroška) ilustratorka, rojena leta 1958 v Berlinu. V pričujoči knjigi z izjemnimi ilustracijami prikaže grozote vojne. Christa Unzner je Theina hčerka. Christo so namreč dnevniški zapisi tako pretresli in ganili, da se je odločila naslikati ilustracije in jih izdati kot knjigo. Christa je na materine zapise naletela po njeni smrti, 70 let po nastanku. Pripisala je svoje misli in narisala še sebe. V knjigi se prepletajo izvirni dnevniški zapisi v obliki izrezkov, pretipkani odseki iz dnevniških zapisov in ilustratorkini komentarji, ki jih je Christa preoblikovala v celostno umetniško delo. Skozi dnevniške zapise spremljamo Theino zgodbo, vojne grozote in njen beg, hkrati pa tudi optimizem in ljubezen.

Prispeval(a): Branka Mrđenović, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem

“Naj danes zopet pišem žalostinko? Naj pišem o vojni, begu in stiski? Ne, nekaj sem doživela, to je bilo pravo doživetje. Videla sem ga že dopoldne, popoldne sva skupaj stala pred hladilnico in se pogovarjala o vsem mogočem. Potem sva šla skupaj čez dvorišče v skedenj, kjer naj bi spal z njegovimi. Tam smo sedeli v troje na slami, on in njegov tovariš. Vsega, o čemer smo se pogovarjali, ne morem zapisati, vendar pa večine še nisem pozabila. Oba sta rekla, da bi bilo neumno od mene, če bi se vedno odmikala od vsega lepega, življenje da je prekratko, kdo ve kje da bomo jutri in pojutrišnjem. Pogovarjali smo se tudi na splošno o ženskah in vojakih, nato spet o življenju in – o ljubljenju!” (str. [16])