Dobre knjige
5253 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Jutra v Dženinu
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:4









Susan Abulhawa

Jutra v Dženinu

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2023

Št. strani: 332


Prevod: Lili Potpara


Zbirka: Moderni klasiki
Žanr: družbeni roman, družbenokritični roman, družinski roman (tudi rodbinski), idejni / ideološki roman (sem spadajo verski, politični itn.), problemski roman, vojni roman, zgodovinski roman

Narodnost: palestinska književnost

Prosim, prenehajte, prenehajmo.

Minilo je petinsedemdeset let od ustanovitve izraelske države in mrazljivo osupljivo je, da lahko v trenutni nadvse kruti politični aktualnosti dogajanja na Bližnjem vzhodu v slovenskem jeziku prebiramo prav ta roman. Ameriško-palestinska pisateljica Susan Abulhawa ga je začela snovati že leta 2002, po prebrani zgodbi o palestinskem dečku, vzgojenem v judovski družini, resno pa se je natančnejšega dokumentarnega raziskovanja tematike in pisanja lotila po vzpodbudnih besedah dr. Hanan Ashrawi, ki je njeno pisanje, ko je prebrala avtoričine otroške spomine na Jeruzalem, začutila kot nadvse »ganljivo – osebno, palestinsko in človeško«. Roman je bil pri majhni založbi leta 2006 sprva izdan pod naslovom Davidova brazgotina (The scar of David), a so ga bili novi založniki zaradi pritiskov judovske skupnosti v ZDA in Izraelu primorani spremeniti. Osrednja pripovedovalka zgodbe je Palestinka Amal, rojena v begunskem taborišču Dženin, kamor se je zatekla njena družina ob zasedanju palestinskega ozemlja z namenom ustanovitve judovske države, ki so si jo zamislili na območju, koder je sicer že od nekdaj živelo starodavno arabsko prebivalstvo, a so si pravico do zasedbe tega območja ob politični podpori vladajočih Zahodnih voditeljev Judje jemali tudi na osnovi biblijske prerokbe o njihovi vrnitvi na ozemlje zemljevida Stare zaveze. A v realnosti to ni bila dežela brez prebivalcev, kot so vsi ostali družno zatrjevali, in so se jih Judje, da bi si vzeli svojo »pravico« nazaj, preprosto znebili, jih izgnali; tega pa tudi ti niso bili pripravljeni sprejeti brez upanja na vrnitev. S tem se je začelo dolgoletno, nikoli razrešeno sovraštvo med narodoma, obema prepojenima z globokimi kolektivnimi in individualnimi travmami, ki jim tudi v prihodnosti ni videti prepotrebne razrešitve. In to boli. To je rana celotnega človeštva, ena od mnogih, ki so si v svoji osnovi enake – umanjkanje spoštljivosti na popolnoma vseh ravneh in vseh vpletenih straneh. K temu, da bi to lahko razumeli, pripomore tudi branje tega romana, ki ga lahko enakovredno označimo tako za zgodovinskega kot povsem aktualnega, in ki kljub vsej zapisani tragiki vpletenih protagonistov vendarle ponuja vsaj sled sprave na individualni ravni (žal ta običajno ni združljiva s politično). Obstaja namreč mera, ki je človek ne zmore več prenesti, in bi jo morali prav oni, Judje – na tem mestu izraženo z vsem dolžnim upoštevanjem njihove zgodovine navkljub ter obenem seveda tudi hkratnim obsojanjem terorizma – morali razumeti in jo spoštovati. Na vso srečo se lahko vsaj v literaturi, in v tem je njena velikanska in prepotrebna preobrazbena moč, ta možnost, ki je hrepenenje in upanje mnogih, lahko udejanji. Sicer pa je to tudi roman o družinskih vezeh, rodbinskem izročilu, osebni in materinski moči ter volji do preživetja, ob vsem tem pa tudi pripoved o daru ljubezni in v njenem imenu odpuščanja kot obliki celjenja osebne identitete. O življenju in o smrti. Kruto, presunljivo in ganljivo.



Odlomek iz knjige

Z grozo sem se obrnila proti kovinskemu zvoku in na čelu začutila puškino cev, še preden sem zagledala mladi obraz vojaka pred seboj.

Trenutek nama je naredil prostor, odrinil prah in naju združil.

In zdaj sva tukaj. Vidim kontaktne leče, ki mu plavajo v očeh, in znojne kapljice, ki se mu nabirajo na čelu.

Počutim se nerazložljivo umirjeno. Smrt v svoji gotovosti zahteva dolžno spoštovanje in spokoj, preden me prime za roko.

A ne pritisne na sprožilec.

Močno pomežikne, Z obrvi navzdol mu polzi samotna kapljica znoja, Zdrsne po licu. Opazujem jo, kako drsi, in opazim njegovo gladko kožo, premlado, da bi se moral redno briti.

Moč nad življenjem v njegovih rokah je pretežko breme za tako mladega človeka. Tudi on se tega zaveda in se želi razbremeniti nevzdržne teže. Preveč je čeden, da ne bi neko dekle živčno pričakovalo njegove vrnitve. Raje bi bil tam z njim kot tukaj s svojo vestjo. S tem bremenom, z menoj.

Vem, da je ubijal že prej. Ve, da vem. A še nikoli ni zrl žrtvi v obraz. Moje oči, zmehčane od materinske ljubezni in spokojnost mrtve ženske, ga s svojo močjo vlečejo navzdol in zdi se mi, da bo zajokal. Ne zdaj. Pozneje. Ko se bo znašel iz oči v oči s svojimi sanjami in svojo prihodnostjo.

Žalostna sem zanj. Žalostna za fanta, naseljenega v morilcu. Žalostna za mladost, ki so jo njeni voditelji izdali za simbole in zastave in vojno in moč. Za hip pomislim, da bi lahko bil moj nečak, toda ne. Uri ne bi imel pomislekov, ko bi bilo treba ubijati za Izrael. Ta vojak ni moj nečak.

Čudno, čudno, fant je čeden in jaz sem ljubeča.

(str. 293-294)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Dnevnik
link Delo
link Delo


Ključne besede: PALESTINA, IZRAEL, VOJNE ŽRTVE, VOJNI ZLOČINI, VOJNI KONFLIKTI, JUDJE, TABORIŠČA, BEGUNCI, ODPORNIŠKO GIBANJE, DRUŽINSKI ODNOSI, SMRT, LJUBEZEN, ODPUŠČANJE, ODNOSI MED GENERACIJAMI, IDENTITETA


Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 31.10.2023 10:37:41
Zadnja sprememba: 7.2.2024 8:51:17
Število ogledov: 2035