Dobre knjige
5253 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Beli konjiček : roman
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Sebastijan Pregelj

Beli konjiček : roman

Novo mesto, Goga, 2023

Št. strani: 306


Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: družinski roman (tudi rodbinski)

Narodnost: slovenska književnost

»Ljudje odidejo in so še vedno tu.«

21. stoletje, Slovenija, Ljubljana, stanovanjski blok, v njem sobica s posteljo, v postelji stoletna ženica. Prababica pravnuka, ki jo redno obiskuje. Vsak dan se usede na rob postelje in se prepusti pripovedi naenkrat presenetljivo zgovorne prababice. Tako sobico čarobno napolnijo drugi časi in drugi ljudje. Pred nami zaživi stoletje osebne in družinske življenjske zgodbe, ki jo obdajata paspartu kolektivne narodne zgodovine in okvir pripovedovalčevih osebnih spominov. Pregelj dolg časovni razpon pripovedi in bogato narodno zgodovino mojstrsko ukroti v 50 krajših poglavij, ki se praviloma zaključijo z drobci osebnih pripovedovalčevih spominov iz otroštva. Skozi na videz preprosto in časovno linearno pripoved pred bralcem zaživijo odraščanje dekleta, življenje v Podpeči in Ljubljani v prvi polovici 20. stoletja, življenje pod italijansko in nemško oblastjo, družinske tragedije internirancev, odhajanje v Ameriko, konkretni zgodovinski dogodki, beli, rdeči in črni, povojno politično nasilje, pobožnost in komunizem, družinski medosebni odnosi, lakota in revščina, osebne stiske vsakdanjega življenja … moški, ki prisilno odhajajo in se vračajo in ženske, ki ostajajo. Zgodba, ki je kolektivna, je hkrati tudi osebna, družinska in intimno pripovedovalčeva. V stanovanju namreč ni samo prababica. Tu je še babica, za pripovedovalca omica, mama in pripovedovalec s svojimi spomini na odraščanje ob svojih treh prednicah. Po ženskem pripovednem glasu in časovnem obsegu bi lahko roman v slovenski književnosti bil blizu romanu Babuškin kovček Mirane Likar, vendar Belega konjička od tega romana loči okvirni pripovedovalec: ta pri Preglju ostaja vedno isti, pravnuk (ki je hkrati tudi vnuk in sin), ki posluša, vpija, filtrira in zapisuje. In - podoživlja. Vsi predniki zaživijo skozi osebne spomine. To premakne roman v območje avtofikcijske literature, predvsem pa da besedilu tisto človeško Pregljevo pisateljsko magijo: tenkočutnost, srčnost, navezanost, toplino ... Z eno besedo: ljubezen. Tokrat do prednic, spominov in kolektivne zgodovine (ki ji je avtor kot zgodovinar blizu tudi poklicno). Drobci slednje tu pa tam nevsiljivo začinijo besedilo, tudi z zanimivimi faktografskimi drobtinicami iz vsakdanjega življenja (uporaba naglavne rute v oblačilni kulturi, omemba novice o podmornici v Ljubljanici, živilske karte ...). Vrednotenje osebnih spominov, pojmovanje drobnih doživetij kot dragocenih kamenčkov, ki sestavljajo mozaik osebne identitete in so smisel človekovega življenja, so lastnosti, ki Preglja približujejo bolgarskemu avtorju Gospodinovu (dobitniku letošnje nagrade booker). Poleg prepleta fikcije in fakcije daje romanu posebno atmosfero še nekaj več: beli konjiček, ki se prikazuje umirajoči prababici in tudi pripovedovalcu. Element, ki bližino umiranja in smrti premakne iz območja samo tragičnega in žalostnega (črnega) v področje nadčutnega, človeku nedojemljivega, neznanega, povezanega z večno svetlobo (belega). Ko se beli konjiček prvič pojavi, pripovedovalkin oče reče: «Ne moremo obdržati nečesa, kar ni naše.« Po branju romana bi lahko parafrazirali: In moramo obdržati tisto, kar naše je – kolektivno zgodovino z vsemi njenimi konflikti, predvsem pa individualno, družinsko, osebno, enkratno intimno zgodbo. Tako, da jo v sebi predelamo, zapišemo in iztrgamo pozabi. Pregljev Beli konjiček je namreč prav to: odličen literarni spomenik (fiktivni) prababici in njenemu času.



Odlomek iz knjige

Ljudje so pozabili, kako je bilo. Vse so poenostavili. Danes govorijo, kot da bi bilo od samega začetka vse črno-belo in bi se od prvega dne vedelo, da so eni na pravi strani, drugi pa ne. Veš, večinoma smo se bali obojih.

(Str. 159)

Cobiss povezava


Ključne besede: PRABABICE, SPOMINI, DRUGA SVETOVNA VOJNA, PODPEČ, LJUBLJANSKA POKRAJINA, LJUBLJANA, SLOVENIJA, 20. STOLETJE, ZGODOVINA, POLITIČNE RAZMERE, VSAKDANJE RAZMERE, VSAKDANJE ŽIVLJENJE, PRAVNUKI, ŽENSKE V DRUŽBI, VOJNA, DEPORTACIJE, UMIRAJOČI, IZSELJENCI, DRUŽINE


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 27.6.2023 7:24:35
Zadnja sprememba: 30.6.2023 12:10:48
Število ogledov: 918