Dobre knjige
4732 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Strast do nevednosti : kdaj in zakaj ne želimo vedeti
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Renata Salecl

Strast do nevednosti : kdaj in zakaj ne želimo vedeti

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2020

Št. strani: 223


Zbirka: Kultura
Žanr: poljudnoznanstvena knjiga, esej, družboslovna razprava

Narodnost: slovenska književnost

Zakaj "nočete vedeti" vi?

Hočete ali nočete vedeti? Renata Salecl se v sociološko poljudnem pisanju sooči s pojmom nevednosti oz strastjo do "nočem vedeti". Nevednost je lahko nezavedna ali hotena, lahko je koristna ali škodljiva, knjiga se ukvarja z njo tako, da razpravlja o različnih aktualnih situacijah, ko mogoče celo vemo, kaj je prav (denimo reciklirati) ali kaj je res (denimo "umiram za rakom"), a nas to "ne gane". Tudi ko so nam na voljo vsi viri resnice, jih ne pretresamo in ne ukrepamo (denimo, da bomo otrokom zaradi nenehne gospodarske rasti in trošenja pustili zapacan, izčrpan svet). Pojem nevednosti si je nujno treba ogledati prav v tem trenutku, ko so razvoj genetike, nevroznanosti in zbiranje informacij o nas, spremenili naše razumevanje o tem, kar je mogoče vedeti o posamezniku (denimo, kakšen bo gensko naš otrok in ali ga lahko zavrnemo, če ni po naši zamisli.) Če poenostavimo, gre za, na eni strani nevednost v smislu "pozitivnega razmišljanja", mogoče celo vere, zaupanja višjemu, "da bo vse prav, tudi,če bo narobe".(moja interpretacija), po drugi pa za zlorabo moči, ki takrat, ko drugi "ne vedo ali nočejo vedeti", pride v roke zlonamernim strukturam. Ko in če si bomo razdelali oba pola, dobrega in zlega, ki ju prinaša nevednost, bomo kot družba lahko napredovali moralno, etično ali če hočete, tudi povsem praktično v solidarnejšo, barvitejšo skupnost, kjer negativne nevednosti ne bo. Zanimivi so primeri iz prakse (na meji se jih lažje opazuje), pri čemer je vsak teh primerov tudi naša osebna ali skupna zgodba. Prijetno in jasno zapisana, v praksi zelo uporabna, filozofska misel, ki se jo da brati tudi "na plaži".



Odlomek iz knjige

O nevednosti lahko razmišljamo na dva načina. Eden se navezuje na pomanjkanje védenja oziroma pomanjkanje želje po njem, drugi pa je povezan z odnosi - na primer s tem, da sklenemo določeno vedenje ali osebo prezreti oziroma je nočemo opaziti. Vendar je med tem, da se za nekaj nočemo zmeniti, in tem, da o nečem pravzaprav nimamo vednosti, bistvena razlika, čeprav se lahko oboje zdi zelo podobno ali celo enako. Če se za nekaj ne zmenimo, temu zanikamo pomen ali celo obstoj oz. to prezremo. Če pa nečesa ne vemo, to pomeni, da se ne zavedamo njegove dejanske oz. morebitne prezence in njegovega pomena za stvarstvo. Razlika med tem, da se za nekaj ne menimo in tem, da nečesa ne vemo, implicira moralno razliko med odgovornostjo in nedolžnosjo. Kadar se ne menimo za nekaj, česar se zavedamo, si prizadevamo za obnovitev stanja blaženosti, ki ga je nekoč zagotavljalo izvirno nevédenje.

(str. 19)

Cobiss povezava


Ključne besede: NEVEDNOST, DRUŽBENI ODNOSI, DRUŽBENI NADZOR, ODGOVORNOST, POSAMEZNIK


Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 24.7.2022 22:03:02
Zadnja sprememba: 26.7.2022 20:37:52
Število ogledov: 376



Kritike

Vednost je nekaj, s čimer smo navidezno obremenjeni večino življenja: pridobivamo veščine in znanja za svojo prihodnost, investiramo v svojo izobrazbo, spoznavamo sebe, da bi bolje razumeli nas in svojo vlogo v svetu. Ob vsem tem pa morda manj (po)mislimo na svoj odnos do nevednosti, ki igra v obči eksistenci prav tako relevantno vlogo. Delo Renate Salecl »Strast do nevednosti: Kdaj in zakaj ne želimo vedeti«, se ukvarja ravno s tem. Je nevednost nujno negativen pojem? Kdaj igra v našo prid in kdaj v škodo? Kakšna je razlika med zanikanjem, ignoranco in dejansko nevednostjo? Koliko se sami zavedamo tančic in vrzeli lastne (ne)vednosti? Salecl na nekem mestu v knjigi citira Nikolaja Kuzanskega, katerega mnenje je bilo, če povzamemo na kratko, da je samo priznanje lastne nevednosti že pričetek poti do pristnega razumevanja. Zato je »Strast do nevednosti«, knjiga ki priznava razne forme nevednosti, dobrodošel tekst in posledično razmislek za vsakega bralca in bralko.


 


Kot sociologinja in filozofinja (ki se še posebej natančno ukvarja s teoretsko psihoanalizo) nam Salecl zariše splošen uvod, kjer predoči različne oblike nevednosti, kako le te učinkujejo na nas na čisto »življenjski ravni«: kako nam pomagajo vzpostavljati odnose (kjer spregledamo napake svojih partnerjev), kako se z njimi otresemo odvečnih informacij itd. Seveda lahko rečemo, da obstaja »temačnejša«, a ravno tako »pripravna« oblika nevednosti, povezana s psihološkimi mehanizmi: v tem primeru gre za potlačevanje travm, neprijetnih izkustev. Represija – zanikanje travmatičnih spominov – nam sicer omogoča manj obremenjeno delovanje v lastnem življenju in družbi, vendar se ohranja in ostaja kot nerešen problem, ki lahko izbruhne v obliki duševnih bolezni itd.  Nevednost je tako tukaj povezana z globljim razumevanjem neznanega in je končno integrirana v samo razreševanje le tega. Negativen predznak pa osvoji nevednost predvsem v družbenih narativih, kjer skrbi za nedotakljivost nekaterih hierarhij, kjer ohranja ignoranco do vprašljivih normativnosti. Salecl nam ob vsem tem slika širšo, paradoksalno zastavljeno sociološko sliko, kjer je v sodobni družbi specifična vednost skorajda zahtevana (pričakuje se, da bomo obvladali najrazličnejša področja, spretnosti, se sami znašli), hkrati pa se pričakuje, da nekatere stvari prezremo (kot so oblike nadzora skozi digitalno podatkovje itd.).


 


Iz splošnejše in obče analize nevednosti nato Salecl preide na specifične oblike le te, ki vsekakor nosijo posebno težo v današnji družbi – oziroma so pomembne tako za sedanjost kot za snovanje in razmišljanje (o) prihodnosti. V drugem poglavju se ukvarja s travmatičnimi spomini vojne, specifično s tistimi, ki so povezane z vojnami ob razpadu Jugoslavije. Ob tem se ustavi ob občutljivi temi zavestnega nespominjanja, ki spremlja nezmožnost soočanja z neizrekljivmi grozotami vojne in nasilja. Na drugi strani pa imamo na primer vojne zločince, ki spomin namenoma zatajujejo. V naslednjih dveh poglavjih se Salecl ukvarja s spoznavanjem in soočanjem z lastnim telesom. Med drugim se sprašuje, kolikšen pomen ima razvozlavanje skrivnosti (človeških) genov, koliko le to dejansko pripomore k spoznavanju celote, ki je človek, ali lahko to prinaša pozitivne učinke, ki se tičejo vednosti o predispozicijah našega zdravja in osebnosti, ali pa nas to na koncu le dodatno obremenjuje. In ko na koncu naše telo napade bolezen, kako ravnamo? Ali se s tem spopademo s čim več informacijami – ali pa zanikamo resne posledice? Salecl raziskuje različne scenarije naše ranljivosti v teh najbolj bolečih trenutkih. Sledeči dve poglavji se ukvarjata z ranljivostjo v medosebnih odnosih. Pod poglavjem »Ljubezen je slepa« tako pisateljica sledi idealizacijam, ki spregledajo »napake« partnerja, fantazmam, ki si jih ustvarjamo v procesu ljubezni. Še posebej zanimive so avtoričine ugotovitve o odnosih v času internetnih  povezovanj, kjer veliko vlogo igrata ustvarjanje lastne idealizirane podobe (povezane z družabnimi omrežji) ter igranje na brezbrižnost. Slednja – v ekstremni obliki – igra tudi pomembno vlogo pri formiranju skupine »incelov«, ki so prepričani, da jih zaželene ženske namenoma ignorirajo. Ta del Salecl analizira s posebno pretanjenostjo, saj gre za pojav, ki (znova) dojema ženske znotraj tradicionalnih patriarhalnih struktur, kjer je ženska zgolj posest moškega, povsem na voljo njegovim željam. Zdi se, da se »srhljivi« odtenki nevednosti večajo z vsakim poglavjem »Strasti do nevednosti«. Zadnje poglavje tako preide od mračnih področij mizoginije incelov do vsesplošnega družbenega nadzora velikega podatkovja. Tukaj Salecl skorajda izrecno opozarja na škodljivost nevednosti, ki spremlja ta pojav. Naj gre za »nedolžne« aplikacije, ki si jih v dobri veri nameščamo na telefon ali za nevarnosti sledenja, ki prežijo izza naših družbenih omrežih, je Salecl mnenja, da lahko brezbrižnost ljudi pripelje do bolj okrepljenega nadzora nad družbenimi skupinami oziroma celotnim človeštvom.


 


»Strast do nevednosti« je tako temeljita študija perečih fenomenov sodobnosti: vendar nam problematike sevrira na zelo razumljiv, učinkovit način. Avtorica svoje primere in »dokaze« jemlje iz strokovne in leposlovne literature, iz različnih umetnosti ter vsakdanjega življenja. Njeno prehajanje med vednostjo in nevednostjo je vselej senzitivno, večinoma ne podaja moralnih sodb ali nas prepričuje v prednost enega ali drugega. Zdi se, da je njen namen poglobljena sociološka analiza (z vpeljavo specifičnih aktualnih problemov), ki skuša bralcu ponuditi široko sliko, ki se tiče naših teles in družbene eksistence: vednost in nevednost se tukaj kažeta kot kompleksna pojava, ki nas lahko hkrati varujeta in vodita v slepo ulico. Obstajajo pa primeri, ko nas Salecl ekcplicitno svari pred pretirano brezbrižnostjo: to se zgodi v primeru »popuščanja« velikemu podatkovju in ob možnosti toleriranja mizoginih skupin, kot so inceli. Vendar se ob tem vseeno zdi, da nam avtorica sporoča, da je ob takšni nevednosti potrebno tudi razumevanje takšnih situacij in fenomenov, se pravi, treba je imeti specifično vednost. Vsekakor delo, pisano na kožo današnjemu času.

Silvija Žnidar, 25. december 2022