Oriana Fallaci

Pismo nikoli rojenemu otroku

4,3

(3)

Žanr	esej, eksistencialistični roman, monološki roman
Narodnost	italijanska književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 1977
Založba	Mladinska knjiga
Ključne besede	Materinstvo, Družbeni odnosi, Nosečnost, Kritika, Splav (medicina)
Prevod	Alenka Blažina

Število strani

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

V iskanju odgovorov

Celoten roman, pravzaprav že esej, Pismo nikoli rojenemu otroku, je monolog nosečnice s svojim še nerojenim otrokom. Med svojo neželeno nosečnostjo se protagonistka zgodbe ukvarja z eksistencialnimi vprašanji. Odloča se med življenjem in smrtjo, spopada se z vprašanji, kaj bi ji prinesel otrok, pogled moških na bodoče mamice, predvsem pa ali naj otroka sploh obdrži. Proti zdravnikovim nasvetom, da bo s svojim početjem škodovala zdravju otroka, se naposled odpravi na naporno potovanje in splavi. Ko se zbudi iz kome, v katero je padla, se mora soočiti s sojenjem šestih oseb, ki so bili ob njeni nosečnosti ves čas prisotni. Vsak izmed njih poda svoje videnje na njeno dejanje in jo obsodi ter vsak ima na neki način tudi prav. Zadnji, ki jo obtoži, pa je njen še nerojeni otrok. Čutna in lepo berljiva zgodba z odprtim koncem.

Prispeval(a): Helena Bučar, Mestna knjižnica Ljubljana

Spoznala sem, kako globoko in nepopravljivo je bilo zlo, ki sem ga prizadejala tebi in sebi: vsemu, v kar sem di prizadevala verjeti: rodimo se, da bi bili srečni, svobodni, dobri, da bi se borili v imenu sreče, svobode, dobrote; rodimo se, da bi poskušali, spoznavali, odkrivali in ustvarjali. Ne, da bi umrli. In preplašena sem si rekla, ko bi le bilo vse samo sen, da bi te, ko se bom zbudila, našla živega, otrok! In začela bom vse znova, brez strahu, brez nestrpnosti do tebe, ne bom se odrekla veri, ki jo imenujemo upanje. Stresla sem kletko in se želela prepričevati, da je ni. (str. 84)