Nikoli, nikoli
| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2025 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Anja Furlan |
| Ključne besede | Družina, Ljubezenska razmerja, Preteklost, Resnica, Spomin |
| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2025 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Anja Furlan |
| Ključne besede | Družina, Ljubezenska razmerja, Preteklost, Resnica, Spomin |
Tako Colleen Hoover, kot Tarryn Fisher sta avtorici številnih prodajnih uspešnic New York Timesa. Sedaj sta združili pisateljske moči in ustvarili roman poln skrivnosti, zapletov in razburljivih dogodkov.
Šola, prva ljubezen, razposajenost, prijateljstvo…Vse to in še več naj bi bilo življenje vsakega najstnika. Tudi Charlie Wynwood in Silasa Nasha; prijatelja iz otroštva, ki se pri rosnih štirinajstih letih zaljubita in postaneta par. Žal, temu ni tako, saj nekega jutra ugotovita, da sta pozabila vse. Ne samo kdo sta, ne poznata niti svoje družine, prijateljev, prvega poljuba, dne, ko sta postala par. Zapustili so ju vsi spomini. Ko se skupaj podata na pot odkrivanja resnice – sprašujeta se, kako in zakaj se jima je pripetila neljuba situacija – spoznavata kakšen par sta nekoč bila. Medtem, ko ura teče, Charlie in Sila bijeta bitko s časom, da bi našla čim več odgovorov na njuna vprašanja preden spet vse izgubita. Jima bo uspelo? Bosta lahko obnovila kar sta nekoč imela? Obstaja možnost, da znova postaneta to kar sta bila?
Roman, ki bralca ne pušča ravnodušnega in dokazuje nepremagljivo moč ljubezni.
Objavljeno: 30.05.2025 10:27:32
Zadnja sprememba: 30.05.2025 10:29:15
“Njeno majico povlečem navzdol in razkrijem tetovažo. V trebuhu me prešine neprijeten občutek, saj mi ni všeč, da nimava tega spomina. Rad bi se spomnil najinega pogovora, ko sva sprejela tako trajno odločitev. Rad bi se spomnil, kdo je bil prvi, ki je prišel na dan s to zamislijo. Rad bi se spomnil, kako je bila videti, ko ji je igla prvič prebodla kožo. Rad bi se spomnil, kako sva se počutila, ko sta bili tetovaži dokončani. S palcem pogladim obris dreves, medtem ko dlan položim na njeno ramo – na kožo, ki se ji ob mojem dotiku spet naježi. Glavo nagne vstran in iz grla ji uide tihi stok.”
(str. 131)