Kako mi je norost razložila svet

Roman nemške pisateljice Dite Zipfel z naslovom Kako mi je norost razložila svet govori o stvareh, s katerimi se soočamo vsi. Gre za osamljenost, željo pripadati, se zliti z večino, soočanjem z drugačnostjo. Glavno vprašanje pa je, kdo je sploh drugačen? Pravzaprav je vsak izmed nas drugačen. Lucie, glavna junakinja knjige, se ne vklopi med njene sošolce, njena mama je nekaj časa živela s partnerko (zdaj živi z netipičnim moškim), brat pleše balet in si za pusta izbere kostum morske deklice So drugačni vsi ali nihče? Lucie se zaradi soočanja z vso družinsko in šolsko dramo ali ne dramo, kakor vzamemo, odloči, da bo pobegnila v Berlin k bivši partnerki svoje mame. Ker bi rada zaslužila denar za pobeg, pa naleti na Klingeja, ki verjame v čudežna bitja, je paranoičen ter ima hitre in nenadne reakcije. Ob tem ima Lucie srečo, da odrašča v družini, ki ji drugačnost ni tuja. Zato ve, kako z njim, ga razume in mu nudi podporo, ko mu jo vsi drugi odpovedo. Spet smo pri tem kdo je drugačen? Ali ni smisel naših življenj le v tem, da drug drugega sprejmemo z vsemi pomanjkljivostmi in dobrimi stvarmi vred in si med seboj pomagamo? Nikoli ne vemo, kaj se skriva za podobo človeka in kaj se dogaja v njegovih mislih. Prav tako ne vemo, če je naše razmišljanje pravo. Če ne vemo ali je naše razmišljanje pravo pa ne moremo soditi o tem, kako pravo ali nepravo je razmišljanje nekoga drugega. Če stvar pogledamo še s kakšnega drugega zornega kota, se bodo pred nami kar naenkrat odprla vprašanja, na katera nismo nikoli pomislili. Ob postavljanju takih vprašanj pa se bo spremenil tudi način našega razmišljanja in pogled na to, kako razmišljajo drugi. Ali smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da mogoče ne obstaja prav in narobe in da naša resnica mogoče ni edina resnica? Ob vsem pa ne smemo pozabiti za izjemno privlačne in zabavne ilustracije islandske umetnice Rán Flygenring.