Slab značaj

Moram priznati, da si Mariasa nisem nikoli predstavljal kot avtorja kratkih zgodb. Dozdevalo se mi je, da je za njegov izraz potrebna daljša besedilna forma. Seveda je bil to račun brez krčmarja, saj do nedavnega še nisem prebral nobene njegove kratke zgodbe, ker nobena od njih še ni bila prevedena v materinščino. S Slabim značajem se je spremenilo tudi to, saj smo zaradi Ferdinanda Miklavca dobili vpogled tudi v ta del avtorjevega opusa. Po samem slogu pisanja se bistveno ne razlikuje od avtorjevih obsežnejših del, je pa v njej nekoliko manj zastranitev, kakor v slednjih, kar, glede na sam obseg literarnega dela, ni presenetljivo. Marias tudi v kratkih zgodbah ne odstopa od glavnega predmeta svoje obravnave, ki je človekova notranjost, njene temne plati in dejanja, v katera nas usoda, ki jo, vsaj kar se konkretnega avtorja tiče, v glavnem kreiramo sami, tudi vodi. Slab značaj je literarno doživetje, ki bi ga ne smel izpustiti noben zaprisežen ljubitelj Mariasovega dela, prepričan pa sem, da bo prav z njim avtor (na naših tleh) pridobil še precej novih. Morda ravno zaradi njegove neobsežne konkretnosti. Odvisniki bi temu rekli: “Šus v žilo!”