Žanrkratka zgodba
Narodnostčeška književnost
Kraj in leto izidaKranj, 2013
Založba
Prevod Nives Vidrih
Ključne besede Humor
Število strani

124

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Smeh in jok sta si na začetku podobna.

Igralec, humorist, scenarist, pisatelj, učitelj in radijski urednik Zdenĕk Svĕrák je slovenskim bralcem znan po dveh slikanicah (Gospod Klobasnik in gospod Špila ter Očka, ta je bila pa res prima), odrasli bralci pa lahko od leta 2013 uživamo ob njegovi zbirki kratkih zgodb s preprostim naslovom Zgodbe. To je zbirka desetih zabavnih zgodb, kjer so protagonisti navadni ljudje, ki počnejo posebne stvari. Od drugih ljudi se razlikujejo po kakšni posebni navadi (npr. v zgodbi Přemku Baštyřu v spomin), nenavadnih sposobnostih (Ruslan in Ljudmila), usodno ljubeznijo (Ruševec), življenjskih zadregah (Vroča nedelja) … zgodbe se odvijajo v igralskem okolju (Gledalka, Snemalni dan), literarne osebe so igralec, gledalka, mehanik, voznik kamiona, fotograf, upokojeni voditelj televizijske glasbene oddaje … Pripovedovalec je največkrat prvoosebni, zgodbo pripoveduje eden od njenih protagonistov, v zgodbi Ruslan in Ljudmila je to kar pisatelj sam. Vse zgodbe so prepojene s humorjem, komičnimi nesporazumi; politično kritična ost, ki jo pri starejših čeških avtorjih nehote pričakujemo, je v groteskni preobleki prisotna le v zgodbi Ivanka in Lenin. Višek češke samoironije je v tej zbirki v zgodbi Vltava, za katero še najbolj velja ugotovitev, ki jo je v spremni besedi k Horničkovi knjigi Dobro skrita violina (na str. 6) zapisala prevajalka Helena Stubelj: ”Ker češki narod še danes veliko bere, večina današnjih Čehov pozna skoraj vse češke legende in zgodovino, tako, da pisatelji lahko omenjajo legende ali se kadar koli sklicujejo na zgodovinska dejstva.” Zanimivo je, da Svĕrák prav v zgodbi Vltava omenja Miroslava Hornička, ki ponudi še eno zanimivo razlago, kaj je hotel skladatelj povedati “s to končno glasbeno piko” skladbe Vltava. Knjiga, napisana z veliko posluha za drobne človeške zadrege, s polnim odrom zanimivih ljudi, njihovih prigod in tragikomičnih medosebnih razmerij. Zbirka zgodb, ob kateri je nemogoče ostati resen.

Napisal ji je nekaj razglednic, ker je na razglednici prostora samo za nekaj besed in ni nevarnosti pravopisnih napak. Ko na nobeno ni odgovorila, se je odločil, da se ji bo izpovedal v pismu. Še dobro, da je s tem pismom prišel k meni. Prav ubogo je bilo. Tako vsebinsko kot glede pravopisa. Vi ste Poljak, Zbyšek, pa ne bi naredili toliko napak: »Karnaprej se te vzpominjam. Sploh neveš kako rat bi te videl. Čebi hotela bi si najdel delo v Pragi. Lahko bi voziu tovornjak ker mam za to ispit ali kot taksist pa bi zaslužu. Ti bi študirala in jas bi Te preživlau. Otpiši mi, kajnaj naredim ker sem brez tebe obupan kot v mojem živlenju še nisem biu in mi gre use narobe. Glejda otpišeš!!!« Te napake me niti ne bi tako motile, čeprav so pričale o tem, da so bile moje ure češčine zaman. Bolj sta me motili grozljiva naivnost in prazno upanje, ki ga temu fantu ni bilo mogoče izbiti iz glave. Jaro, poba nesrečni, to ni dekle zate, sem mu rekel. To je bila samo poletna nevihta, ki jo je sprožila zadušljiva pripeka. In mavrica. Lepa je bila, vendar je ni več. Nevihta se je unesla, šla je mimo, tako moraš gledati na to. Postala bo doktorica ali profesorica, o čem bi se vidva ob večerih pomenkovala? Da si zamenjal olje? Ali gumo? Ampak vse je bilo kot bob ob steno. /…/ Oglasila se je njena mama. Rekel je, tukaj Jarda in ali bi lahko dobil Jindřiško na telefon. Mama pa je nekam slabo prikrila slušalko, tako da je slišal, česar ne bi smel. En Jarda, je pridušeno rekla mama. Mojbog, to je tisto teslo, ki mi kar naprej piše, je odgovorila Jindřiška. Povej mu, da me ni doma. Da sem šla študirat v tujino. Recimo v Moskvo. In mama je potem to Jardi tudi povedala. (str. 27-28)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zgodbe.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 14
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1