Zadnji plamenčev let

Žanrpostmodernistični roman
Narodnostafriška književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2005
Založba
Prevod Barbara J. Terseglav
Ključne besede Afrika, Državljanska vojna, magični realizem
Število strani

227

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Propad nekega naroda se začne v domovanju preprostega državljana (afriški pregovor).

António Emilio Leite Couto je sin portugalskih priseljencev, po izobrazbi pa biolog, profesor in eden izmed odmevnejših mozambiških pisateljev, ki veliko črpa iz ustnega izročila afriških ljudstev in odkriva vez med naravo in človekom. Zadnji plamenčev let je duhovit postmodernistični roman, ki obuja travmatično vojno obdobje v novejši mozambiški zgodovini. Zamisel zanj je osnoval, ko se je sprehajal vzdolž obale na jugu Mozambika in našel plamenčevo pero. Krajevni ribiči so mu povedali, da so tam nekoč gnezdili plamenci, a so nepričakovano izginili – plamenec namreč simbolizira upanje, ki so ga tamkajšnji prebivalci povezovali z neodvisnostjo, ko so upali na boljše življenje. V Mozambiku so leta 1975 prejeli neodvisnost – upanje na pravičnejše in plemenitejše življenje pa je v trenutku prekinila državljanska vojna. Dogajanje romana je postavljeno v opustošeno vasico v Tizingari, in sicer v prva povojna leta, v kateri poteka misteriozna raziskava smrti Modrih čelad (vojaki Organizacije združenih narodov), ki skrivnostno eksplodirajo, od njih pa ostanejo zgolj modre čelade in spolni organi. Narativni del zgodbe je torej zgrajen s pomočjo čudnih okoliščin, ko se na splošno začudenje sredi vasi znajde neidentificiran spolni organ, za katerega sumijo, da pripada enemu od vojakov. Modre čelade so prišle v Mozambik nadzirat mirovni proces – in že ko se je zdelo, da se dežela kljub spopadu med tradicionalno in vsiljeno zahodnjaško kulturo vrača na svoje tire, so se začele pojavljati nepojasnjene eksplozije. Ob tej priložnosti prispe v vas italijanski vojak in uslužbenec Združenih narodov (ZN) Massimo Risi z nalogo, da razišče in poroča o skrivnostnih smrtih. Mestna uprava mu dodeli prevajalca, ki je hkrati tudi pripovedovalec te zgodbe. Couto med seboj prepleta resničnost in fikcijo – bralca pahne v svet magije, nadnaravnih sil, temnih urokov, nerazumljivih obredov in sanjskih iluzij. Besedilo v celoti spominja na latinskoameriški magični realizem, ki se prepleta z afriškimi plemenskimi in ljudskimi verovanji – vse to nam ponazarjajo bogomolke, ki prenašajo duše mrtvih, kar se stopnjuje s človekom, ki se sleče iz svojih kosti, pa še z mladenko-starko, ki je prejela kazen staranja in ki se prek ljubezni zopet pomlaja, vse do prepletanja sveta živih in mrtvih, skrivnostnih eksplozij in letečih spolnih udov. Na humoren in kritičen način, z metaforami, alegorijami in močnim simbolizmom ter vso modrostjo stare Afrike nam pisatelj razkriva ogorčenost nad problemi – soočimo se z moralnimi in didaktičnimi parabolami, ki kritično pretresejo stanje v Mozambiku, hkrati pa nam ponuja odgovor na vprašanje o dejanskem Mozambiku, ki je ujet v večni spopad med »zahodnjaško« in tradicionalno kulturo.

»Tedaj sem opazil, da proti meni leti moški organ, hitrejši kot preblisk strele. No, torej, tisti leteči spolni ud se je, potem ko je oplazil mojo postavo, zasadil v eno od lopat ventilatorja« (Couto, 2005: 88).

»Nenazadnje se je začel ta urok tam, kjer začne vsak moški: pri ljubimkanju. Bolj ko je stvar napredovala, bolj se je ogreval in njegovo telo se je deformiralo. Uročenec se je napihoval, ne da bi se tega zavedal. Rasel je kot žaba vpričo svojega lastnega strahu. Dokler ga ni ravno v trenutku orgazma razneslo« (Couto, 2005: 138).

»Tedaj me je za grmovjem presenetil prizor, od katerega se človeku naježi koža: oče je s telesa snemal kosti in jih obešal na veje drevesa. Skrbno in premišljeno je na oni improvizirani obešalnik navešal kosti eno za drugo. Potem, ko se je že znebil notranjega okvira, se je zmehčal in se razsnovil sredi tal. Bil je tam, razsuto mrtev, podoben vzdihljajoči gmoti, kot bi bil velikanska goba« (Couto, 2005: 195).


Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zadnji plamenčev let.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 24
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0