Otroci polnoči

Salman Rushdie je indijsko-britanski pisatelj svetovnega slovesa, nad katerim je leta dolgo viselo prekletstvo “fatve” in ga letos poleti žal tudi zadelo. Ne le zaradi razvpitih Satanskih stihov, ki so razburili muslimane in njihove vrhovne vodje. Roman Otroci polnoči je eden njegovih zgodnejših, a že z njim si je nakopal sovraštvo indijskih rojakov in celo znamenite Indire Gandhi. Zakaj prav rojakov, bo bralcu jasno že po nekaj straneh. Pripovedovalec Salem Sinaj razgrinja zgodbo svojega življenja, življenja otroka, ki je bil rojen ob prav posebni priložnosti, v trenutku, ko se je leta 1947 Indija otresla britanske krone in postala neodvisna država. Salem pa ne začenja pripovedi s tem dogodkom, temveč trideset let prej, ko se je v Kašmirja začenjala življenjska usoda njegovega deda, takrat nadebudnega mladega zdravnika. Prvi izmed treh delov romana se tako vrti okrog peripetij desetletja, leta in mesece pred njegovim rojstvom. V drugem delu je sam največji junak, eden izmed več sto otrok tiste polnoči, po prerokbi obdarjen z magičnimi močmi, ki pa se večinoma sprevračajo zgolj v na videz nedolžne lumparije, tudi s tragičnimi posledicami. Tragika rojstva ob tako vzvišenem dogodku, kot je neodvisnost neke države, lahko zato v tretjem delu postane zgolj in samo dejstvo. Roman je izpisan izredno vešče, s pomočjo tehnike, kakršno uporablja Šeherezada iz Tisoč in ene noči in številnih drugih pisateljskih prijemov, znanih iz svetovne književnosti. Padma, Salemova družabnica in zvesta poslušalka, je neučakana in Salem mora njo in bralce kar naprej opozarjati, naj bodo potrpežljivi. To počne z obilico samoironije, zaradi česar je roman še toliko bolj privlačen. Da pa se ne bi slučajno izgubili, se tu in tam ustavi ter naredi kratek povzetek. Bralca ne sooča zgolj z usodo glavnega junaka in njegovih sotrpinov, ampak tudi s številnimi zgodovinskimi in političnimi ozadji tistega časa v Indiji, Pakistanu in znotraj njiju pokrajini Kašmir. Po romanu, ki je ob izidu prejel nagrado Men booker, kasneje pa še dvakrat nagrado booker vseh bookerjev, je bil leta 2011 posnet film. V slovenskem prevodu, ki mu je prevajalec dodal obsežno razlago manj znanih besed, je roman prvič izšel leta 1997 v zbirki XX. stoletje v dveh knjigah z zaporednim štetjem strani, bil nato leta 2004 ponatisnjen v eni knjigi v Delovi zbirki Vrhunci stoletja, žal brez spremne študije in kazala, leta 2011 pa ga je v eni knjigi še enkrat ponatisnila Cankarjeva založba, prav tako brez spremne besede. V slovenščini sta dostopni še dve različici romana za slepe, kot zvočni CD in v Braillovi pisavi. Branje za dolge zimske večere in urjenje zbranosti!