Lincoln v bardu

Piše Petra Koršič

George Saunders: Lincoln v bardu. Prev. Andrej E. Skubic.

Saunders, čigar nagrajeno knjigo kratkih zgodb Deseti december lahko beremo v slovenščini v prevodu Andreja E. Skubica, je z romanesknim prvencem Lincoln v bardu prepričal žirijo za nagrado booker in očitno tudi mnoge bralce. Kljub zagonetnosti dela, ki na eksperimentalni način zapopade eno največjih in večnih bolečin, to je izguba otroka, je Saundersu uspelo ganiti bralca tako, kakor ga je razorožil v govoru Deklica, ki [si] je žvečila lase, v govoru o trenutkih spodletele prijaznosti, ki smo ga lahko prebrali v Pogledih (Letn. 4, št. 15-16, 7. avg. 2013, str. 4). Pretresljiva sta njegov fokus in način, kako nas pripelje v človeško tesen. V take človeške tesni, ozke prostore, kamor se redko podamo in se še redkeje srečata dva, nas zmore speljati le človek velikega formata, z ogromno empatije in naklonom v (vsaj izpisano) prijaznost v življenju.

Poti, po katerih nas ameriški pisatelj pripelje do točk, kjer nas zdrami iz otopelosti, so tudi v knjigi kratkih zgodb Deseti december posejane z neprijetnimi presenečenji. Mimogrede, Saunders je prvi prejemnik samo dvakrat podeljene nagrade folio leta 2014. Podobno se dogaja tudi v delu Lincoln v bardu, tako da ne preseneča, da je sam avtor priznal, da se je težko prebijal skozi prvo tretjino knjige, in se tako spraševal, ali bo bralec to zmogel. Oktobra 2017 je žirija za bookerjevo nagrado – šele drugič je bila podeljena ameriškemu avtorju – utemeljila, da je delo izviren, globoko ganljiv, drzen in dodelan roman. Pretresljiva zgodba, ki jo je po lastnih besedah Saunders nosil v srcu 20 let, je postavljena v noč na 25. februar 1862 na pokopališče v Georgetownu, kamor se odpravi tedanji ameriški predsednik Abraham Lincoln, da bi se še povsem sam, ne pa vsem na očeh, poslovil od za tifusom prezgodaj umrlega 11-letnega sina Willieja. Žalovanje je sestavljeno iz pričevanj glasov številnih duš umrlih na tem pokopališču.

Do vseh teh informacij se v tem (po mojem mnenju) zahtevnem in za sladokusce rezerviranem literarnem delu dokopljemo postopoma. Delo je opredeljeno za roman in je, kot zanimivost, zgrajeno iz dveh delov (Ena in Dve) in iz 108 poglavij (označenih z rimskimi števkami), v katerih ni nič drugega kot samo niz citatov. Bralec si zgodbeno ogrodje izgradi s tem, ko bere odlomke obstoječih del na to temo, posluša glasove na pokopališču, v grobnici. Prav zato to večglasje – informacije namreč niso le dopolnjujoče, ampak so zaradi subjektivnosti glasov tudi plastene, občasno diferencirane – spominja na dramski tekst. Morda še bolj prikladna bi bila adaptacija za radijsko igro, saj ves tekst stoji na glasovih umrlih, torej gre za pripoved, kjer ni akcije. Tistim, ki dela še ne poznate, se najbrž zastavlja vprašanje, ali je mogoče, in če je, kako je mogoče, da seznam izjav učinkuje na bralca.

Naj pripomnim, da je seznam izjav hote raznolik, od tako brezhibno jezikovno in pravopisno izpisanih citatov in izjav do citatov glasu, ki ni uporabljal vejic, vmes pa so tudi stilistično okornejše izjave in celo citati z napakami. Vse to prispeva k pahljači glasov in ne imitira realnosti stanja, temveč nas prestavi v neko avtentično stanje. Knjiga v slovenskem prevodu priznanega prevajalca Andreja E. Skubica in z jezikovnim pregledom natančnega erudita Aleša Učakarja, ki je izšla pri mariborski založbi Litera, ima ob upoštevanju vseh stilističnih razsežnosti žal nekaj tipkarskih napak, ki se jih da zamejiti v fazo korekture, to so zamešan vrstni red besed, predvsem zamenjane črke, ki jih presunjeno oko morda ne zazna, ostrovidno pa kljub dotaknjenosti.

Da, svežina pristopa je, da je roman sestavljen iz citatov, izjav, iz pričevanj glasov. In da, seznam izjav lahko naredi učinek. In da, takšen učinek je daljnosežnejši od klasičnega načina romanesknega podajanja fabule. Ne le, da je takšno delo zahtevnejše, da je literarni gurmanski prigrizek, avtor takšnega dela svojega bralca spoštuje in vanj verjame. Gre za zaupanje bralcem, da se bodo znašli sami in jih ne podcenjuje, kot kadar jih za roko vodi do zadnje strani. Takšen pisateljski pristop je gotovo nepogost, morda celo izviren za delo, ki se ga opredeljuje kot zgodovinski roman. Namreč v tem mozaiku, sestavljenem iz citatov virov in glasov, se izrišeta javna, državniška, predsedniška funkcija Abrahama Lincolna (1809–1865), 16. predsednika Združenih držav Amerike (med letoma 1861 in 1865), prvega republikanskega predsednika, ter zasebna, intimna, predvsem žalujoča očetovska figura in njegov odnos s sinom. Kot politik je nasprotoval suženjstvu in v času njegovega mandata se je povečala razdvojenost, sedem južnih suženjskih zveznih držav se je odcepilo od ZDA, kar je vodilo v državljansko vojno.

Tudi »V bardu«, v proznem delu, ki si za naslov izposodi termin iz budizma in tako ne pomeni ljudskega pevca, pesnika naroda, temveč pomeni vmesno, prehodno ali mejno stanje med smrtjo in ponovnim rojstvom, nahajamo pomenljive citate na državljansko vojno, tudi, kakor omenjeno, pozicioniranje mnenj o predsedniku, predvsem negativnih, na primer v poglavju LXX., str. 187: »Ko so se trupla nabirala v nepredstavljivem številu in se je bolečina kopičila na bolečino, je narod, ki je bore malo vedel o žrtvovanju, Lincolna obsojal zaradi omahljivega vodenja vojske (Iz Nepriljubljeni g. Lincoln)«. Po drugi strani pa se na strani 157 seznanimo z vrsto citatov o njegovih očeh; iz Lincolnova melanholija: »Najbolj žalostne oči, kar sem jih kdajkoli videl pri živem človeku.«

Kljub temu da je znaten delež posvečen odnosu oče – sin, je na začetku razdelka Dve, ko Willie umre, prikazano, kako je bil predsednik kot človek v primežu dveh stisk: biti žalujoči oče in »znova suvereno prevzeti krmilo države« (na strani 22: »In tako je predsednik svojega fanta pustil v najeti grobnici in se vrnil k delu za svojo deželo.«). Osebna smrt se je prekrivala z narodovo številčno smrtjo: »Mladi Willie Lincoln je bil položen k počitku prav na dan, ko je bil objavljen seznam padlih v zmagi Unije pri Fort Donelsonu, kar je takrat v javnosti povzročilo hud pretres, saj je bilo tolikšno število žrtev v vojni dotlej brez primere (str. 122).« Ne le to, vsaka smrt je smrt, kakor ugotavlja eden od glasov proti koncu knjige: vsak fant (vojak) je bil nekoč nekomu drag.

Tako se zgodovinska plast romana nenehno prepleta z biografsko, literarizirano in tudi psihološko. Na strani 233 preberemo povsem drugačen oris v primerjavi z nekje v knjigi prebranim novinarskim poročilom o dnevu pokopa Lincolnovega sina, in sicer poetiziran oris: »Willieja Lincolna pokopali na silno vetroven dan, veter je dvigoval strehe s hiš in cefral zastave v trakove.« Najbolj pretresljiva plast je seveda očetov odnos do sina in odnos žalujočega očeta do mrtvega sina, saj ta neobhodno prinese občutek krivde in slabo vest, da je nebogljeni otrok umrl. Sestavljen je iz citatov o tem, kakšen je bil njun odnos in kakšen čudovit in občutljiv, do živali spoštljiv je bil Willie, iz citatov Lincolnove pretresenosti ob sinovi smrti, soočenja ter iz množice glasov mrtvih, med drugim tudi samega Willieja (celotno poglavje XCII.), ki pravi, da mu je oče povedal, da je mrtev.

V delu, kjer duhovi dohitijo Lincolna, je zanimiv poudarek na krepčilnosti združenih moči, združenih za skupno stvar in za pozitiven namen. Tam med drugim preberemo modre misli, ena anekdotična naj bo za popotnico k branju Lincolna v bardu: »Gospodovalni ljudje […] ti izpulijo jabolko iz roke in trdijo, da so ga pridelali oni, čeprav jim je vse, kar so imeli, padlo v roke nedotaknjeno ali je bilo pridobljeno nepošteno (pa čeprav je izvor te nepravičnosti morda le v tem, da so se pač rodili močnejši, pametnejši, energičnejši od drugih), in ko ti to jabolko izpulijo, ga tudi pojedo tako ponosno, kot da si mislijo ne le, da so ga zares sami pridelali, temveč da so si prav oni tudi sploh izmislili idejo sadja, cena te laži pa pada na srca ponižnih«. Ste se začutili v lastni tesni? Lahko je prav toplo, ker je tako živo.