Maska Afrike : utrinki afriškega verovanja

Žanrpotopis
Narodnostangleška literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2012
Založba
Zbirka S poti
Ključne besede Afrika, Potovanja, Raziskovanje, Tradicionalna verovanja, Verovanja
Število strani

323

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

10-11 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

O iskanju "duha Afrike"

Sir Vidiadhar Surajprasad Naipaul je trinidadsko-britanski pisatelj indijskega rodu. Za svoje romane je prejel več prestižnih nagrad, tudi Nobelovo. Kot reporter BBC je veliko potoval in pisal potopise.
V knjigi Maska Afrike opisuje svoje raziskovanje afriških tradicionalnih predkrščanskih in predislamskih verovanj. Na poti skozi države Uganda, Nigerija, Gabon, Slonokoščena obala, Gana in Južna Afrika se je pogovarjal z domačini in jih spraševal o njihovih verovanjih. Med njegovimi sogovorniki so bili učitelji, pisatelji, pesniki, farmacevti, akademiki, kralji in kraljice, poglavarji, poslovneži. Pripovedujejo mu o tem, kaj so izgubili s starimi verovanji. Tuji prišleki so Afričane naučili prezirati svoja tradicionalna verovanja. Z svojimi sogovorniki obiskuje grobove prednikov, raziskuje minula kraljestva, opisuje pa tudi čisto vsakdanje stvari, vročino, razmere v hotelski sobi, afriški občutek za čas, kjer se vse poti izkažejo za daljše, kot je bilo rečeno, dogodivščine na letališču, s šoferji taksijev. Posluša stare legende in opazuje domačine, kako se pogovarjajo z duhovi prednikov. Zelo dragoceno je, da iskreno govori tudi o svojih večkrat burnih odzivih na stvari, ki mu niso blizu ali mu sploh niso všeč. V Gani se razjezi, ker jedo mačke, sam pa je velik ljubitelj teh živali. Ko mu povedo, da jih žive vržejo v vrelo vodo, vstane od mize in gre. Tudi Slonokoščeni obali ne prizanese, prebivalce označi za ubijalce slonov, jedce mačk in uničevalce gozdov. Všeč pa mu je na primer bazilika, ki jo je dal zgraditi predsednik po vzoru tiste v Rimu. Ravnotežje najde šele v gozdovih Gabona, kjer se mu zdi, da je odkril pravo afriško duhovnost. Govori tudi o čudnih ritualih, kjer čarovniki uporabljajo dele človeškega telesa, čudna je tudi zgodba o pogrebu predsednika, za katerega so ritualno ubili na stotine ljudi… Njegovo delo so marsikateri avtorji kritizirali in dodali, da »čarovniki« take zgodbe lahko napletejo samo lahkovernemu popotniku. Zaradi sloga njegovega pisanja je knjigo včasih težko brati, a je vseeno zanimiva.








Prevod dela: The masque of Africa. , 500 izv.

“Oni Ifeja: nepozaben naziv. ko ga enkrat slišiš, ti lahko v glavi odzvanja kot čisti zvok (še posebej, če ne veš, kaj pomeni) in s svojimi zlahka izmenljivimi samoglasniki privzame fantastične oblike. Celo Dickens, mojster izmišljenih imen, ga je skušal parodirati nekje v svojem pisanju (morda v novinarskem, nisem prepričan). Odkril sem, da je oni verski poglavar nigerijskih Jorub, Ife pa resničen kraj nekje v notranjost dežele in dokaj blizu: pol dneva vožnje iz Lagosa.

Uredili smo vse potrebno in šli. Onija ta dan ne bo doma, toda tam bodo ljudje, ki me bodo sprejeli. Oni je v Angliji. Tako kot številni premožni Nigerijci tudi on svoje poletne počitnice preživlja v Angliji; v Londonu ima hišo. Tega nisem pričakoval. Spremenilo je mojo predstavo o njem.” (str. 127)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Maska Afrike : utrinki afriškega verovanja.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 43
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0