Walden: življenje v gozdu : 1854
Žanr | družboslovna razprava, esej |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Sanje |
Prevod |
Mojca Dobnikar |
Ključne besede | Ekologija, Filozofija narave, Narava, Potrošnja, Preživetje v naravi, Sožitje |
Potovati doma
Walden je zbirka esejev. Walden je tudi zbirka spominov, ki jih je Henry David Thoreau zbral na podlagi svojega dvoletnega bivanja v gozdu. A Walden je precej več od zgoraj naštetega. Walden je premišljeno, kot se za filozofsko naravnano delo tudi spodobi, napisana knjiga, ki jo je nujno potrebno brati večplastno, natančno in počasi. Brez prehitevanj, saj v njej kar mrgoli referenc na klasična in znanstvena dela, ki so bila v času Thoreaujevega pisanja Waldna avtorju dostopna in poznana, in bi bilo naravnost škoda kakšno spregledati. Walden je tudi izjemno aktualna knjiga. Še vedno, pa čeprav je od njenega nastanka minilo že več kot sto petdeset let. Nekatere stvari, kot sta človekov pohlep in želja po lagodnem življenju, pa čeprav na račun grobega poseganja v naravo in njene resurse, se pač ne spreminjajo. In to povsod. Pionirski raziskovalci so odšli v svet, da bi odkrili, kako ta funkcionira, Thoreau pa se je odmaknil v bližnji gozd, da je prišel do skorajda enakih zaključkov. Walden je delo, ki ni namenjeno bralčevi sprostitvi, je delo, ki od bralca zahteva napor in globoko osredotočenost, a vendar se splača potruditi. Walden je namreč klasika, ki bi jo moral poznati in tudi prebrati vsak razmišljujoč bralec.
Objavljeno: 30.03.2021 18:02:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:10
“Človeštvo ni še nikoli prebralo del velikih pesnikov, kajti berejo jih lahko le veliki pesniki. Prebrana so bila le tako, kot množica bere zvezde, kvečjemu astrološko, ne astronomsko. Ljudje so se večinoma naučili brati zaradi ničvredne pripravnosti, tako kot so se naučili šteti, zato da bi vodili račune in da jih pri trgovanju ne bi prevarali; o branju kot plemeniti intelektualni vaji pa vedo malo ali nič; toda edinole to je branje v višjem smislu, ne takšno, ki nas uspava kakor razkošje in dopušča, da naše plemenitejše sposobnosti medtem dremajo, temveč takšno branje, zaradi katerega je treba hoditi po prstih in ki mu moramo posvetiti svoje najbolj budne in čuječe ure.” (str. 87)