O listju
Žanr | esej |
Narodnost | nemška književnost |
Kraj in leto izida | Maribor, 2023 |
Založba | Kulturni center |
Ključne besede | Jesen (letni čas), Drevesa, Umetnost, Narava, Ekologija, Klimatske spremembe |
Prevod | Urška P. Černe |
Nazaj k naravi in umetnosti
Marion Poschmann je uveljavljena nemška avtorica, ki se tako v poeziji kot v prozi zelo pogosto posveča naravi. To velja tudi za esej O listju (v izvirniku Laubwerk), za katerega je leta 2021 prejela nagrado Wortmeldungen. Tema kratkega besedila so drevesa in naš odnos do njih. V uvodu nas avtorica odpelje v Novo Anglijo, Kanado in Japonsko, kjer je občudovanje jesenskega listja del turistične ponudbe, medtem ko v Evropi iz tega “ne delamo pompa”, čeprav tudi tukajšnji listnati gozdovi vsako leto znova uprizorijo igro barv. Iz gozdov nas avtorica odpelje v mesta, v katerih ljudje in drevesa sicer že od nekdaj sobivamo, vendar to sobivanje nikakor ni enakovredno, saj so vedno drevesa tista, ki se morajo prilagajati in umikati ljudem. To se kaže v sekanju dreves, ki na ta način delajo prostor novim cestam in stavbam, saj se v kapitalističnem svetu “prostor ves čas oža”, in nadomeščanju starih sort z novimi, odpornejšimi na spreminjajoče se podnebje. V nadaljevanju avtorica razmišlja o vlogi narave v umetnosti in povezavi med njima. Poziva nas, naj svojo pozornost ponovno usmerimo k stvarem, ki se nam običajno zdijo samoumevne in morda celo nepomembne, ki so na pogled majhne, a nas delajo velike, saj nas napolnijo in pripravijo do tega, da (ponovno) najdemo stik ne le z drugimi živimi bitji, temveč tudi s sabo. To lahko dosežemo tako z opazovanjem dreves kot s pomočjo umetnosti – tudi s prebiranjem literarnih umetnin, med katere sodi gotovo tudi esej Marion Poschmann. Knjižica poleg eseja vključuje intervju z avtorico ter spremni besedi Christine Lötscher in Tanje Grmovšek.
Umetnost lahko s svojimi prvobitnimi sredstvi k podnebnemu diskurzu prispeva dve komplementarni gibanji spoznanj. Prvič, lahko predre navidezno samozadostnost Jaza, ki ne čuti, da ga nekaj zadeva, ker zanikuje svojo temeljno povezanost z okoljem. In drugič, lahko prikazuje (nedenarno) vrednost izginjajočih življenjskih prostorov in izginjajočih živalskih in rastlinskih vrst. (str. 41)