Vsak ima svojo zgodbo, ta je moja

Metka Klevišar (roj. 1944), zdravnica in publicistka, je od 1974-1994 delala na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer se je srečevala s hudo bolnimi in njihovimi svojci. Te izkušnje so jo vodile k ustanovitvi društva Hospic, katerega poslanstvo je spremljanje umirajočih in njihovih svojcev. Sama zelo preizkušena (na začetku študija medicine je zbolela za multiplo sklerozo) in postavljena v središče zahtevnih človeških zgodb na prehodu iz življenja v smrti je dozorela v zelo modro osebnost, ki je v družbi pustila in pušča močno sled, zato ne čudi, da je postala Slovenka leta 1995. V slovenski prostor se je zapisala tudi prek številnih objav: nekatere povzemajo njene izkušenje iz poklicnega in družbenega udejstvovanja, druge so bolj refleksivne in spominske narave: Kako udomačiti bolezen, Spremljanje umirajočih …

Njena knjiga Vsak ima svojo zgodbo, ta je moja je nastala ob avtoričini 70-letnici in prinaša
prerez Metkine življenjske poti, od otroštva v stanovanju na železniški postaji v Ljubljani, prek mladostniških let in študija medicine, do ustanavljanje Hospica, vse do upokojitve in soočanje s starostjo. 2. del vsebuje avtoričine dnevniške zapiske iz. leta 1993 (leto pred upokojitvijo), 3. pa nekatere prispevke iz rubrike v Družini z naslovom Čisto vsakdanje stvari (od leta 1990 do 2013). Gre za preproste, vsakomur razumljive zapise, ki presenečajo s svojo pronicljivostjo in življenjsko modrostjo.