Zenova zavest

Naslovni Zeno je zanimiv gospod, ki zahaja v (analitsko) zanimive situacije. S svojimi križi in težavami se rad izroča v obravnavo raznim zdravnikom in svetovalcem, vendar pa se iz vloge stranke rad zmuzne nazaj v vlogo tistega, ki svoj primer obravnava. Uživa finančno zelo solidno preskrbljeno in brezdelno življenje, dneve pa mu zapolnjujejo neugodne male ekscesnosti – ne želi si le cigaret in izbrane ženske, želi si zadnjo, ultimativno cigareto in le še en obisk pri ljubici, pri kateri se je že na vse načine kompromitiral – in skrivnostne zdravstvene težave. Ker ga razne muhe in nemirnost duha neprestano spravljajo v občutljiva stanja, se je obrnil na doktorja, ki ga je vzel v psihoanalitično obravnavo in mu za uvod priporočil, naj napiše svojo avtobiografijo. In to je tudi tekst, ki ga beremo. Pred seboj imamo torej avtobiografsko pričevanje pacienta, dovzetnega za hipohondrijo in zavzetega za samoanalizo, ki med drugim pripoveduje o očetu, svojih ženitvenih podvigih, razmerju z ljubico, družinskih situacijah in trgovskih sodelovanjih. Sumimo lahko, da jih za svojo vest ali za doktorjeve oči zelo verjetno prikazuje precej po svoje, nenazadje pa nam gospod pacient že uvodoma pove, da je z namenom, da bi doktorju olajšal delo, kupil in prebral “neki dolgočasen traktat o psihoanalizi” in svoje življenje tematsko uredil.

Zenova zavest (1923) je modernistični roman tržaškega pisatelja Itala Sveva, postavljen v Trst z začetka 20. stoletja. Romanu se pozna inspiracija pri Sigmundu Freudu, ki ga je Svevo v tistem času tudi prevajal, in Jamesu Joyceu, Svevovem prijatelju, ki je nenazadnje tudi pripomogel k odmevnosti romana. V slovenščini ga sedaj lahko beremo v novem prevodu Gašperja Maleja.