Učno leto Morrigan Vran

Nič. Morrigan ni videla ničesar. Slišala ni ničesar. Pa ne zato, ker bi bilo temno. Ni zrla v temo. Sploh ni gledala ničesar. Oslepela je.
Zavpila je – Hawthorne! – toda njenega glasu ni bilo od nikoder. Ali ga samo ni slišala? Mogoče jo je Hawthorne slišal. Dlani si je prislonila na grlo in začutila vibracije, ko je še enkrat poklicala prijatelja, toda zvok ni prišel do njenih ušes. Oslepela je in oglušela.
Ostani mirna, si je prigovarjala Morrigan. Ostani mirna. Začutila je, da se je nekdo podrgnil obnjo, in v zraku ujela vonj po močnem parfumu. Še nekdo se je zaletel vanjo in neke velike dlani so jo grobo zgrabile za rame. Zavohala je postano kadilsko sapo, medtem ko so jo roke trepljale po glavi in obrazu, kot bi poskušale prepoznati, kdo je, nato pa so jo odrinile.
Ostani mirna ostani mirna ostani mirna. Kakšen je že naslednji korak? Aja – umakni se. Morrigan se je prisilila, da je previdno naredila korak nazaj in potem še enega, vendar jo je spet zgrabila neka roka, precej manjša od tiste prejšnje – otroška roka, kot njena.
Si to ti, Hawthorne? je kriknila, ampak seveda ni slišala ničesar. Njena roka se je oprijela rame, ki je bila na približno enaki višini kot njena, mogoče malce višnja – lahko bi bil on.
Roka jo je povlekla naprej. Skupaj sta si utirali pot skozi nerodno oslepelo množico, se prerivali sem in tja ter se tesno oklepali druga druge, dokler se nista nazadnje na drugi strani prebili skozi temo.
Morrigan se je počutila kot potapljač, ki se dvigne na gladino, da zajame zrak. Svet je bil spet poln barv, svetlobe in zvoka. Zasopla je, kot bi se hotela nadihati, čeprav ni zadrževala sape. Mežikala je v novoodkrito svetlobo, medtem ko so se ji oči prilagajale nanjo, in se obrnila k Hawthornu. »Kaj je bilo to?«
Vendar je ni odvlekel Hawthorne.
Poleg nje je stala Cadence Blackburn in globoko dihala.
»Cadence!« je rekla Morrigan, ki ni zmogla skriti presenečenja. »Kaj pa ti …«
»Res obstaja.« Njen pogled je žarel od strahu in vznemirjenja. »Pošastna tržnica! Morrigan, res obstaja – in dogaja se prav zdaj.« (Str. 209-210)