| Žanr | psihološki roman |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
| Založba | Literarno-umetniško društvo Literatura |
| Prevod |
Amalija Maček |
| Ključne besede | Cerkev, Molitve, Ponavljanje (retorika), Ritem, Smrt |
Za to svoje delo je J. Winkler prejel najvišje literarno priznanje v nemškem govornem prostoru – Büchnerjevo nagrado. V kratki prozi zaobjema motive iz rodne Koroške, Italije, Mehike in Indije, ki so ga fascinirale s svojo pestrostjo življenja. Z značilnim, zelo prepoznavnim načinom izražanja, prizore ranjenosti in podobe nemoči slika skozi nenehno ponavljanje in se poslužuje neobičajnega ritma cerkvenih litanij. Te so zaradi očetovega že zgodnjega zavračanja sinove istospolne nagnjenosti in nasprotovanju knjigam nasploh (»za knjige ni denarja!«) postale jezik njegove proze, ki izraža beg pred travmami, pred samomorom in je slavospev posebnemu odnosu do smrti – osrednji tematiki dela.
Objavljeno: 14.02.2015 18:38:41
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:25
“Šola odpade. Zaradi smrti nimamo pouka. Še nikoli nismo imeli tako brezpogojno prosto. Ne vemo, kaj bi počeli. V svoji prostosti sedimo kot v pasti… In tedaj praznina postane nenavadno zgovorna. In v tišini spregovori tudi novi položaj: pouk odpade zaradi smrti…,” berem v letalu iz Atlante v Mexico City v knjigi V hiši se zgodbe končajo Paula Nizona. Danes nimam pouka, danes sem se smrtno ponesrečil! pravi asfalt kot ogledalo noči. In za zajtrk ni več lepljivega kakava v prahu znamke Ovomaltine, ki bi se raztopil v skodelici spenjenega mleka.” (str. 71)
