Tehanu

Deklica je na razpotju zavila levo in nekaj časa hodila, ne da bi se ozirala; šele potem, ko jo je zakrila cvetoča obcestna živa meja, je pogledala nazaj. Tisti, ki so ga klicali Trepetlika, čigar pravo ime je bilo Erisen in katerega je videla kot razcepljen zubelj teme, ki jegulji po cesti, je imel na povodcu njeno mamo, ki ji je jermen potegnil skozi jezik, in njenega očeta, ki mu je jermen potegnil skozi srce. Vodil ju je proti kraju, ki je bil njegovo skrivališče. Od smradu, ki se je širil okoli tega kraja, jo je obhajala slabost, vendar jim je kratek čas sledila, da bi videla, kaj bo storil. Odpeljal ju je noter in za seboj zaprt vrata. Bila so kamnita. Tja ni mogla vstopiti. Morala bi leteti, vendar leteti ni mogla; ni bila ena od tistih s krili. Stekla je, kolikor so jo nesle noge, tekla je čez polja, mimo hiše tetke Mahe, Ogionove hiše in kozje kolibe, na stezo vzdolž šečine in do roba pečine, kamor ne bi smela, ker je videla le na eno oko. Bila je previdna. Pozorno je gledala s tem očesom. Stopila je na rob. Voda je bila daleč spodaj in sonce je zahajalo v daljavi. Z drugim očesom je pogledala tja, na zahod, in z drugim glasom zaklicala ime, ki ga je slišala v materinih sanjah. (Str. 237)