Razcepljeni

Tisto noč ne morem in ne morem zaspati. Ob vsem tistem dihanju okoli mene so se mi spalni prostori prej vedno zdeli glasni, zdaj pa je v njih preveč tiho. Kadar vlada tišina, začnem misliti na svojo družino. Hvala bogu, da je v heroškem oporišču po navadi tak hrup.
Če je bila moja mati Herojinja, zakaj je potem izbrala Askete? Ji je bil všeč njihov mir, njihova rutina, njihova dobrota – stvari, ki jih zdaj pogrešam tudi jaz, kadar si pustim razmišljati o njih?
Sprašujem se, ali jo je kdo tukaj poznal, ko je bila še mlada, in bi mi lahko povedal, kakšna je bila takrat. Tudi če jo je, verjetno ne bi hotel govoriti o njej. Tisti, ki prestopijo, naj bi se po sprejemu v novo ločino izogibali pogovorov o svoji stari ločini. Tako naj bi lažje zamenjali pripadnost družini s pripadnostjo ločini ter sprejeli načelo »ločine pred krvjo«.
Obraz zakopljem v blazino. Mati me je prosila, naj Calebu naročim, naj analizira simulacijski serum – zakaj? Ima to kakšno zvezo z mojo Razcepljenostjo oziroma s tem, da sem v nevarnosti, ali pa gre za kaj drugega? Zavzdihnem. Po glavi mi šviga na tisoče vprašanj, ona pa je šla, preden bi ji lahko sploh katerega zastavila. Zdaj mi mešajo misli in dvomim, da bom lahko zaspala, preden najdem kak odgovor. (Str. 160)