| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | češka literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 1974 |
| Založba | Obzorja |
| Zbirka |
Svet v knjigi |
| Prevod |
Dušan Baran Aleš Jesenik |
| Ključne besede | 20. stoletje, Ljubezen, Ljubezenska razmerja, Medosebni odnosi |
Smešne ljubezni je zbirka sedmih kratkih zgodb, ki jih je kultni češki pisatelj Milan Kundera izdal leta 1969.
Gre za lahkotna, zasukov in presenečenj polna besedila, ki očarajo s prefinjeno komičnostjo in nepredvidenimi zapleti. Žalostne in tragične pripetljaje, ki neizogibno nastajajo v ljubezni, Kundera mojstrsko spreminja v humorja polne zgodbe, ki bralca prek natančno dodelanih psiholoških profilov junakov popeljejo v intimni svet doživljanja medosebnih odnosov.
Že sam nastanek knjige je povezan z “željo po zabavi in razvedrilu” avtorja samega. Vsaka zgodba je svet zase – povezujejo jih zgolj obravnavane tematike (ljubezen, odnosi, (politična) satira), ki jih Kundera obravnava v vseh svojih delih in za katere je dejal, da ga tako navdušujejo in navdihujejo kot tudi omejujejo. A prav ta češki pisatelj, ki se je zaradi “protipartijskega” delovanja in težav z oblastjo leta 1975 preselil v Francijo, zmore iz vsakdanjih situacij in dogodkov, prehitro spregledanih ali zbanaliziranih, pričarati presenetljive pripovedi o ljubezni, življenju in odnosih nasploh. Njegov način pripovedovanja bralcu svet razkriva na povsem nov, zanimiv in – čeprav bo čez nekaj let že stoletnica njegovega rojstva – presenetljivo svež način.
Večno aktualno branje, ki se dotakne vsakogar.
Objavljeno: 24.12.2025 09:40:39
Zadnja sprememba: 13.01.2026 11:44:18
Pravite, da ste videli na konservatoriju študentko petja, čudovito dekle z otrokom? Ah, kakšno naključje!
Pri tem otroku imam prste vmes. Ne, zaboga, nikar ne mislite, da sem njegov avtor. Res nisem – na žalost. V tem primeru bi bil rad avtor, in zastran mene celo brez kakršnih koli pravic do slave in priznanja, le iz čistega veselja do ustvarjanja. Celo s povsem anonimnim avtorstvom bi se zadovoljil. Toda nisem. V tem primeru sem le mož v ozadju, nekakšen posrednik radosti, kurirček Fortune, boginje, ki sem si jo sam izmislil za dva ljubimca. Sicer pa, če nisem otrokov avtor, sem pa avtor prigode. Sploh ne kot pisatelj, marveč ko živeči in ne pišoči človek. Ne pišem, temveč živim, in odkrito povedano, preziram avtorje na papir napisanih prigod, preziram te oznojene opisovalce življenja. V zameno za to pa obožujem avtorje prigod, doživetih v življenju. Tudi sebe štejem mednje. V življenju sta namreč dve vrsti ljudi: avtorji življenja in figure življenja. Eni uresničujejo v življenju načrte in zamisli svoje fantazije, drugi pa so orodje prvih. Eni živijo, o drugih bi pa lahko rekli, da jim dajo živeti.
(str. 11)
