| Žanr | družbenokritični roman |
| Narodnost | črnogorska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2018 |
| Založba | Pivec |
| Zbirka |
Branje. Proza |
| Ključne besede | Odnosi, Prijateljstvo, Sinovi, Smrt, Sovraštvo, Travme, Žalost, Zlo |
Roman Sin prinaša avtorjeva globoka razmišljanja o odnosih, družinskih, starševskih, ljubezenskih, med znanci. Temačen ton romana je zarisan takoj na začetku: »Vse bi bilo drugače, če bi mi uspelo preprečiti gnus, sem pomislil.« Zavračanje in nelagodje do vsega še huje poglobita njegovo splošno krizo vse do točke, ko ostane smrt edino upanje. Končni zasuk po pogovoru z modrim starcem prinese katarzo: »Potonemo, žalost nas pogoltne in se zapre nad nami, kot da nas nikoli ni bilo, in šele tedaj, šele ko se prenehamo zvijati, ko prenehamo s komičnimi poskusi boja, šele takrat dočakamo olajšanje. Treba je prehoditi pot od gnusa do sočutja, od zavračanja do sprejemanja, treba je potoniti, da bi končno dočakali olajšanje.«
Objavljeno: 03.06.2019 10:32:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:14
Zdaj pa je. Pričakoval je, še več, vztrajal je, da se usedeva v bližnji bar in kaj popijeva, tako je rekel. Ljudje z odraščanjem izgubijo še tisto malo dobrih lastnosti, ki so jih imeli kot otroci, sem pomislil. Zato smo vedno razočarani, ko ponovno srečamo izgubljene prijatelje iz otroštva. Prijateljstvo je navsezadnje možno samo v otroštvu, ker ta koncept zahteva naivnost, ki jo lahko zagotovi le otroštvo. Samo otroci in norci lahko imajo prijatelje, ob tej besedi je vedno treba vzklikniti ta-ta-ta-ti-ra! Kdo drug razen otrok in norcev, torej večjega dela človeštva, bi lahko verjel, da obstajajo tako plemeniti in dobri ljudje, da bi jim lahko verjeli, jim zaupali svojo intimo in pričakovali pomoč od njih, ko se zgodi kaj slabega, kar se seveda pogosto dogaja – ves čas, po pravici povedano. Če je komu uspelo obdržati, kot se reče, prijateljstvo za celo življenje, to samo pomeni, da to prijateljstvo ni doživelo dovolj hudih preizkušenj. Ni takega prijateljstva, ki se ne bi okrušilo pod težo prijateljevega karakterja, pod težo zla, ki smo ga obsojeni nositi v sebi, v samem svojem bistvu, prav zato, ker smo ljudje. (str. 52-53)
