Solze puščave : spomini na preživetje v Darfurju
Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
Narodnost | afriška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2009 |
Založba | Učila International |
Zbirka |
Žepna knjiga |
Prevod |
Nina Drstvenšek |
Ključne besede | Afriški izseljenci, Arabci, Etnični konflikti, Etnični odnosi, Genocid, Spomini, Vojna, Vojni zločini, Zločini proti človeštvu |
Pričevanje zagavske zdravnice o življenju in vojni v Darfurju.
Halima Bashir se je rodila leta 1979 v ljubeči družini v sudanski pokrajini Darfur, v plemenu Zagava. Bila je prvorojenka in očetova ljubljenka. Oče ji je pripovedoval legende plemena Zagava, družinske zgodbe ter o svojem delu in potovanjih. V prvih dveh poglavjih Halima opisuje svoje otroštvo in mladost, plemenske navade, šolske dni, družinske praznike, igre, delo. Bila je zelo vedoželjna in si je želela postati zdravnica. Vpisala se je na univerzo, a leta 2003 se je v Sudanu začela etnična vojna. S svojim znanjem je Halima pomagala neštetim žrtvam, a tudi sama je bila žrtev nasilja, mučenja, ponižanj, posilstva. Iz Darfurja je slednjič pobegnila v London, kjer živi z možem in dvema sinovoma. Prizadeva si ozaveščati javnost o nasilju v Sudanu. Knjigo je napisala skupaj z angleškim novinarjem Damienom Lewisom, ki dobro pozna razmere v Sudanu. Halima Bashir sodeluje z dobrodelno organizacijo Aegis Trust, ki si prizadeva preprečiti genocid povsod po svetu, zavzema se tudi za žrtve genocida. Aegis Trust je ena od vodij kampanje za ustavitev nasilja v Sudanu. Ustanovila je Sklad za Darfur, ki nudi pomoč žrtvam nasilja. Del dobička od prodaje knjige sta avtorja namenila tej organizaciji.
Objavljeno: 27.07.2016 13:36:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:54
Spoprijateljila sem se s prijaznim starim možakom, ki je že vrsto let delal v bolnišnici. Ime mu je bilo Kajan in bil je glavni medicinski tehnik. Bil je iz plemena Masalit, črnega afriškega ljudstva iz severnega Darfurja. To območje je bilo, odkar se je začela vojna, najbolj prizadeto. Vsak dan je videl, kako so pripadniki njegovega plemena s strašnimi ranami prihajali v bolnišnico. Rekel mi je, da se je hotel iti borit, vendar je vedel, da lahko naredi več dobrega, če ostane v bolnišnici in pomaga žrtvam. Podrobno mi je razložil, kako deluje bolnišnica, in skupaj sva pomagala tistim pacientom, ki so pomoč najbolj potrebovali.
Kajan me je naučil, kaj pomeni sočutje. Vsakomur je bil pripravljen pomagati, ne glede na to, s katere strani je bil. Če so bili Arabci ranjeni med napadom na kakšno darfursko vas, jih je prav tako oskrbel, kajti tudi oni so potrebovali pomoč. Postali so žrtve. Kajan je poudarjal, da arabska plemena oborožuje in podžiga vlada, kar pomeni, da niso oni naši pravi sovražniki. Pravi sovražnik je vlada in tisti morilski norci, ki so pognali v boj džandžavide. (str. 202)