Ilija Trojanow

Odvečni človek

0,0

(0)

Žanr	esej
Narodnost	avstrijska književnost
Kraj in leto izida	Celovec, 2014
Založba	Mohorjeva
Ključne besede	Apokalipsa, Neoliberalizem, Bogastvo, Kapitalizem, Revščina, Človeštvo
Prevod	Ana Jasmina Oseban

Število strani

3-3 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Sem odveč jaz ali si odveč ti?

Čas: zdaj. Čas poznega kapitalizma. Čas neusmiljenega izkoriščanja, goltanja planetarnih dobrin, uničevanja, klimatskih sprememb. Čas pomanjkanja vode in hrane na eni strani in bolnega preobilja na drugi. Kam je izginil humanizem zahodne Evrope ali, če se vprašamo drugače, je sploh bil tu zares, ali nas je samo oplazil? Večina prebivalsta gotovo razmišlja v okvirih humanističnih vrednot, a ta večina ne poseduje največ denarja in dobrin sveta. Le te so v rokah elit, ki globalno in neizprosno izkoriščajo človeka. A človek kmalu ne bo več potreben. Tehnika in tehnologija se vrtoglavo razvijata in tak navaden, povprečen človek postaja odveč. Odveč, ker potrebuje hrano, vodo, prebivališče, pa tudi delo, s katerim zasluži za plačevanje hrane, vode, prebivališča. Človekovo dostojanstvo kriči v nebo, nebo pa je gluho. Le mi sami lahko obrnemo smer razvoja civilizacije na Zemlji v blagostanje in resnično enakost za vsakega prebivalca planeta.
Ilija Trojanow, tudi avtor izjemnega romana Zbiralec svetov, v Odvečnem človeku močno strese in pretrese pasivnost povprečnega človeka. In zapiše, da moramo javne dobrine, ki so še na voljo, ki še obstajajo, pa naj gre za vodo ali internet, braniti z vsemi štirimi. Bomo zmogli?

Glej tudi:

Prispeval(a): Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana

Radi pozabljamo, da je lastnina stvar dogovora. Izjavo “to je moje” lahko kadar koli postavimo pod vprašaj s “pravi kdo?” ali “zakaj?”. V kriznih časih hitreje podvomimo o zaščitenosti lastnine, ljudje prej zamižijo pred civilnopravnimi konvencijami. Skrajni čas je, da v temelju pretresemo dilemo nakopičenega premoženja, saj ogroža skupni blagor in ga moralno ni mogoče upravičiti. Kdor se tej tematiki ogiba, je zapadel vplivu industrije za zaščito premoženja, ki poleg pranja denarja obvlada tudi pranje možganov. Polno zaposleni državljan naj bi verjel, da tisti, ki dlje časa ali permanentno ničesar ne doprinesejo k nacionalnemu blagostanju ( ki je, kot je bilo pravkar pojasnjeno, povečini blagostanje redkih), saj ne opravljajo plačanega dela, niso nič drugega kot paraziti. Ko človek to misel ponotranji, ostane samo še korak do neromantičnega vprašanja, zakaj naj bi družba take parazite vzdrževala. Vse steze propagande vodijo k logičnemu sklepu: treba se je odkrižati revežev, ne revščine.
(str. 44, 45)