Pri meni luč gori : izbor slovenskih novel med ekspresionizmom in socialnim realizmom

Trideseta leta minulega stoletja oz. obdobje med obema vojnama so v razvoj slovenske kratke proze prinašala novosti, na katere pa tako kritika kot tudi bralci niso bili pripravljeni; medtem ko je oblast potihem določala nove literarne smernice, ki so zagovarjale trdno prisotnost ideološko obarvanega socialnega realizma, ki na sentimentalen in skoraj propagandni način opeva moč in zadovoljstvo delavskega razreda, so se na nasprotni strani znašli literarni “odpadniki”, ki so to iluzijo drzno razbijali, osnovne elemente socialnega realizma podredili intimnemu ekspresionizmu in izpostavljali mračnejše teme kot so osamljenost, izgubljenost, izguba identiteta in nemoč. Zbirka Pri meni luč gori združuje dela nekaterih najvidnejših slovenskih piscev kratke proze v obdobju med obema vojnama, ki so s svojimi deli navkljub cenzuri in ignoranci tedanje stroke pustili močan pečat v poglavjih zgodovine slovenske književnosti; to so Ludvik Mrzel, Vladimir Bartol, Rudolf Kresal, Danilo Lokar in Ivo Brnčič.

Ludvik Mrzel (1904-1971) za časa svojega življenja ni objavil veliko del; pričujoča zbirka vključuje izbor črtic iz njegove zbirke Luči ob cesti in predstavljajo vmesno pot med socialnim realizmom in ekspresionizmom. Črtice so umeščene v realni svet, vendar nimajo izrazite fabule, saj se osredotočajo na avtorjeva razmišljanja, ki jih vzpodbudi pogled na povsem vsakdanjo stvar kot je plašč, pozabljen v kupeju ali obleka v ženski garderobi. Mrzelova razmišljanja spremljajo občutki otožnosti in nemoči, skoraj vedno pa so usmerjena v človekov notranji “jaz”, ki je poln neuresničenih hrepenenj in goreče želje po ljubezni in sprejemanju.

Vladimir Bartol (1903-1967) je pisal zelo specifičen tip kratke zgodbe oz. novele; v njih je pogosto opisoval kontrast med umetnikom oz. intelektualcem, obsojen na osamljenost in životarjenje, ki pa v svojih razmišljanjih, ki posežejo v območje filozofije in psihoanalize, trči ob idelani “jaz” navdihujočega avanturista, ki je v večnem iskanju smisla življenja. Bartol je v zbirki zastopan z novelo Pogovor o poslednji karti, v kateri bralci srečamo obubožanega doktorja znanosti, ki životari v zanemarjeni podstrešni sobi in se mu življenje obrne na glavo, ko spozna arogantnega in hedonističnega pustolovca in svetovljana Roberta Nigrisa. Ta se močno zaljubi v plesalko Greto, ki pa že hkrati živi z drugim ljubimcem, zato ljubezen v Bartolovi noveli postane prizorišče osebne psihološke vojne.

Rudolf Kresal (1905-1975) je bil za časa svojega življenja pogosto spregledan avtor, ki je največ pozornosti zbudil z novelo Vejica španskega bezga; gre za odlomke iz dnevnika moškega, ki leta 1496 postane žrtev inkvizicijskega sodnega procesa in je vržen v majhno zaporniško celico, katero si deli s šestimi sojetniki. Zunanji svet zanje ne obstaja več, edini stik z nečim, kar obstaja zunaj zaporniških zidov, pa je možen preko ozke line pod stropom z železnim križem. Novela opisuje postopno opuščanje človekovega razumevanja časa in prostora, saj vsakdan v zaporu ne razlikuje med dnevom in nočjo in letnimi časi. Navkljub časovni umeščenosti v obdobje, ki je že zdavnaj minilo, Kresal odlično vleče vzporednice med inkvizicijo in simbolnim pregonom sodobnega človeka v obdobju med obema vojnama, ki je pahnjen v svoj osebni zapor, ki je resda brez rešetk in pustih zidov, ampak predstavlja toliko večje čustveno breme za posameznika.

Danilo Lokar (1892-1989) je elemente realizma in ekspresionizma združeval na prav poseben in drzen način, kar je še posebej razvidno v njegovem najbolj znanem delu, pripovedi Zimska noč, ki hkrati velja za enega od začetnih poskusov žanra grozljivke v slovenskem literarnem prostoru; dogajanje je postavljeno v hladno kraško okolje, kjer osamljen moški vodi osebno bitko z neizogibno smrtjo, pripoved pa je zaznamovana s tipičnim baladnim vzdušjem, kjer smo bralci namesto neposredne groze deležni tihega in psihološko napornega suspenza. Njegova druga znana pripoved je Grenka osmina, ki se spusti v svet nerazumljenih umetnikov, njihovega medsebojnega rivalstva in iskanja odgovorov na temeljna eksistencialna vprašanja obstoja, usode in identitete.

Ivo Brnčić (1912-1943) je bil za razliko od naštetih avtorjev nekoliko bolj optimističen in manj “kaotičen”; njegova pripoved Moji konji je umeščena v hladno vojaško okolje, vendar skozi opisovanja več kot dvajsetih konj izlušči nepričakovano lepoto, ki umetniško ustvarjanje spreminja v svojevrstni užitek, v katerem se skriva tisti drobec upanja, ki je potreben za vztrajanje.