Pojdi, kamor te vodi srce

4,4
(17)
Žanrlirski roman, pisemski roman
Narodnostitalijanska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 1996
Založba
Prevod Aleksa Šušulić
Anita Jadrič
Ključne besede Ljubezen, Pismo, Potrpežljivost, Staranje, Starševstvo
Število strani

148

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Gre za pisemski roman, napisan v obliki babičinih pisem vnukinji, ki je vsa naveličana odšla od doma… Ne prava pisma, ampak nekakšen dnevnik, retrospektiva življenja. To je sprava z vsemi, s katerimi bi se morala nekoč pogovoriti, pa se ni.
Nit romana je zgodba treh generacij njene družine. Pisma so priznanje napak, olajšanje vesti, napisano izjemno nežno in presunljivo. Neprizanesljivo do sebe pretehta svoje življenje, da na koncu svoje poti vnukinji (vsem nam) tenkočutno odstre in izlušči globok nauk, ki ga skriva preprosta resnica njenih spoznanj: Pojdi, kamor te vodi srce!

“Zaradi nje sem veliko trpela. Kar naprej se je razburjala, in to vselej zaradi zunanjih vzrokov. Zaradi njene “popolnosti” sem se čutila hudobno: kazen za to je bila osamljenost. Sprva sem si prizadevala, da bi bila kot ona, toda moji nerodni poskusi so se drug za drugim izjalovili. Bolj ko sem se trudila, huje mi je bilo. Samozatajevanje vodi v prezir, od prezira do jeze pa je le še korak. Ko sem spoznala, da lahko v materi vzbudim ljubezen le s tistim, kar se od mene pričakuje, ne pa s tem, kar sem, sem jo v tišini svoje sobe in svojega srca zasovražila.” (str. 28)

Citati

(1)
Luana Malec

Otroštvo in starost sta si pravzaprav podobna. (…) v obeh primerih si precej nebogljen in ne udeležuješ se več – ali še – dejavnega življenja, zato ostajaš odprt, dojemljiv, neshematičen. V mladosti nam začne rasti okoli telesa neviden oklep, (…) večja in globja je rana, močnejši oklep se izoblikuje. Sčasoma pa se na najbolj izpostavljenih mestih oguli, pokaže se osnovna pletenina in ta se zaradi kakega sunkovitega giba kar naenkrat strga. Najprej tega sploh ne opaziš, dokler lepega dne zaradi kakšne malenkosti ne planeš v jok kot otrok.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 97
Komentarji: 0
Število ocen: 17
Želi prebrati: 11
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 28

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja